Boris – Smile

Boris
Smile
Southern Lord, 2008
Ocena: 9/10

Japonski Boris so prvo ploščo izdali 1996, zadnjo pa 2008. Če izmerimo debelino njihovega repertoarja dobimo 17 studijskih albumov, zraven pa še kar lepo število kolaboracij in posebnih sodelovanj. Ogromno albumov je bilo izdano tudi v večih različicah, ponavadi je japonska različica albumov drugačna od različce za ostali svet, včasih pa predelajo album še na drugačne načine. Očitno ima trojka, ki sestavlja bend, zelo širok spekter domišlije in smešno je ravno to, da jim nekateri ravno pomankanje domišlije očitajo na zadnjem studijskem albumu, Smile.

Prejšnja plošča se je imenovala Pink in seveda je bilo vse v roza barvi. Od barve vinila, do barve ovitka, roza, da so bolele oči medtem, ko so poslušalca povozili z enosmernim Motorhead stoner rockom. Pink mi je bil sicer dober album, ampak me je povečini motilo ravno to, da so bili vsi komadi narejeni podobni, vse se je slišalo kot, da drvi v isto smer in že glede na prejšnje Boris albume, sem bil prepričan, da je band zmožen nečesa več. Pred Pink so dali skozi resnično vse faze psihadelične in heavy glasbe kar se jih lahko zdajle spomnem, od 60s psihadeličnega noise rocka, do albumov na katerem so izdajali po dva komada obsežna tudi po 40 min, skratka ni bilo meje, ki je Boris ne bi prestopili in mogoče je ravno zato težko reči, da ti je njihov celoten opus resnično všeč, saj so čez leta izdajali tako drugačen material, da so se fani včasih ustrašili kaj bo sledilo na naslednji plošči.

Smile je po roza odtenkih nasledila pomarančno oranžna, ki spet pozdravlja iz odlično oblikovanega ovitka, za katerega je zaslužen Stephen O’Malley (SOMA), ključna temačna figura izza založbe Southern Lord in hkrati eden izmed pošastnega dua v kutah, Sunn O))). SOMA je tudi posodil svoje kitarske veščine na eni izmed pesmi in je tako poleg Michio Kurihare, ki je že stalni sodelavec banda in je z njimi posnel tudi precej odmevno ploščo Rainbow, gost na plošči.

Tudi Smile se je precej razlikuje od verzije do verzije, japonska verzija sploh zelo iztopa, pesmi se imenujejo drugače in nekatere tudi zelo drugače zvenijo. Japonska verzija na vinilu je bila izdana v nakladi samo 500 komadov in tako že dosega bajne cene od 150$ naprej.

Tudi vrstni red na “normalni” verziji je malo drugačnejši od tega na CDju. Oranžen dvojni vinil se tako začne vrteti s pesmijo Statement, ki so jo predstavili že na istoimenskem 7″-u, kjer je bila objavljena tudi ekskluzivna pesem, Floorshaker, ki pa ni vključen na albumu. Statement se začne tam, kjer je band nazadnje ostal na plošči Pink, pri hitrem in direktnem stonerskem rocku, ki je zabeljen s pretiranim soliranjem in galopirajočim ritmom. V naslednjo pesem Buzz-In nas pospremijo veseli otroški glasovi, ki bi jih lahko pripisali otroku kitaristke Wata. Na ovitku se pojavljajo tudi otroške risbe, za katere bi se prav tako najbrš dalo predvidevati, da prihajajo izpod istih rok.

Buzz-In nadaljuje statementovsko stoner potovanje po puščavi, ki se potem z noro solažo prelije v Laser Beam, tretji komad na strani A, ki se zaključi s pesmijo Vein, ki je referenca na istoimenski album iz leta 2006. Če je Laser Beam samo še ena izmed borisovskih stoner rock pesmi, je Vein nekakšen mix hitrih hardcore riffov, pomešanih s čudaškim kričanjem, vse skupaj pa leži na čudnem ozadju efektov in nenavadnih zvokov kar lepo oznanja, da preostanek plošče ni tako “happy rockovski” (izraz s katerim so Boris označili svojo Pink ero), ampak da pripravlja še marsikaj drugega.

Stran B tako nosi le dve pesmi, My Neighbour Satan in Ka Re Ha Te Ta Sa Ki, oz. No Ones Grieve. “Satan” sicer delno še vedno plava v “happy pill” vodah, vendar je struktura pesmi vidno drugačna od prvih treh pesmi, dolg zasanjan uvod, se kasneje v pesmi spremeni v divje jammersko soliranje. No Ones Grieve je še bolj experimentalen in psihadeličen saj se čez dolg začetek vleče solaža kot kurje črevo in tako postaja atmosfera na plošči precej bolj temačna kot je na začetku kazalo. Sam sem bolj fan te sorte Boris opusa in No Ones Grieve je definitivno ena izmed najbolj iztopajočih pesmi iz albuma, čeprav moram reči, da na albumu ni niti ene slabe pesmi in, da vse zelo dobro funkcionirajo med sabo.

Stran C sestavljata Flowers Sun Rain in You Were Holding an Umbrella. Prvi se začne s petjem, ki plava nekje v ozadju in ga spremlja zamegljen zvok kitare, a se vse skupaj prebije v ospredje z rohnečim in bolj zamorjenim zvokom. Tudi You Were Holding an Umbrella nadaljuje ta žalostni tempo strani.

Vse skupaj se zaključi v zame najbolj epsko pesem na strani D. Gre za neimenovani komad, nekateri ga imenujejo tudi kar Bonus Track, pri tej pesmi pa se bendu pridruži že prej omenjeni Stephen O’Malley. Tukaj Boris pokažejo tisto svojo pravo stran, ki je meni najbolj všeč. 18 minutni komadi, stolpi glasbene artilerije sestavljene iz Orange ojačevalcev, zakon doom riffi, skratka epski konec kot si ga zasluži vsak zvesti Boris fan. Mogoče pesem najbolj spominja na to kar je band izdal na dvojnem albumu Dronevil, ali pa  na material iz kolaboracijske plošče Altar, ki so izdali skupaj s Sunn O))), SOMA kot gost, je definitivno pustil svojih pet centov pri pesmi.

Če primerjam Smile s Pink, ki je bil zadnji pravi studijski album brez pretiranega eksperimentiranja, potem ga zame Smile prekrije kot sonce luno pri mrku. Če je bil Pink sestavljen iz več ali manj podobnega materiala, ponuja Smile poslušalcu precej bolj pisano paleto glasbe iz vseh časovnih obdobjih, ki so jih Boris dali skoz v svojem soničnem ustvarjanju. Vprašanje je le, kam se bodo kazalci glasnosti na Borisovem ozvočenju nagnili pri naslednjem albumu, vsekakor pa mislim, da bo zanimivo tako kot je bilo vse do sedaj, kar so izdali. Poslušljivost pa je pač druga stvar, ki je Boris ne upoštevajo ravno vedno. Na Smile so na srečo jo tako, da mislim, da bo prišel na račun vsak poslušalec dobre stoner glasbe, od klasičnih headbang ljubiteljev pa do tistih freakov, ki se najbolj vzburijo ob božanju ušes z drone/noise šumi.