Archive
Recenzije

top-2012

 

Read More

Read More

Čez 6 dni izide drugi album Peta Swansona, imenovan I Don’t Rock at All. Swanson je član razpadlih Yellow Swans, s svojim solo projektom pa se vozi naprej po cestah plavajočih kitarskih jamov. Plošča vsebuje le tri pesmi, izide pa za newyorški label Three Lobed Recordings.

Read More

Spodnje stvari niti niso nove, so samo glasbeniki na katere sem nazadnje naletel.

Read More

Read More


Včeraj so v Celju nastopali mathrockersko usmerjeni kanadčani DD/MM/YYYY. Odigrali so dobro, nov material je precej boljši od starega, tudi sam nastop je bil zelo pozitiven in verodostojen. Edina stvar, ki je manjkali je bil band Women, ki naj bi prvotno nastopal z njimi. Prav tako prihajajo iz Kanade, usoda njihovega obstoja pa ta trenutek ni znana. Ne ve se ali dejansko sploh še obstajajo ali ne. Dva tedna nazaj je band tik pred odhodom na evropsko turnejo, doživel kratek stik na odru. Po zraku so letele pesti in grde besede, bratska ljubezen je prerastla v fizično obračunavanje in fantje so se odločili, da se umaknejo, odpovejo turnejo in sploh vidijo kako bo z bandom in njegovim obstojem v prihodnosti. Kar je slabo je to, da Slovenija povečini nima priložnosti videti malih dobrih neodvisnih bandov, sploh pa ne takih, ki so v tekočem letu izdali zelo dobre izdaje. Women z letošnjo Public Strain zelo visoko kotirajo na vseh prihajajočih top 2010 lestvicah, plata je zares top shit in žalostno, da je včeraj nismo mogli poslušati v živo.

Razlog da sploh pišem ta post in pogrevam staro župo od novice, ki ste jo vsi najbrš že zdavnaj prebrali na internetu je ta, da je bolj malo znano, da je band poleg plošče Public Strain v določenih količinah pošiljal tudi 7″ z dvemi neizdanimi skladbami. Vinilček je naslovljen Service Animal, na njem najdemo istoimensko skladbo ter še dodaten komad Grey Skies. Obe skladbi objavljam spodaj, glede na to, da band niti ne ve ali bi obstajal ali ne, predvidevam, da nimajo nič proti piratiziranju njihove intelektualne lastnine.

Women – Service Animal
Women – Grey Skies

Read More

Acid Tiger
Self Titled
Deathwish, 2010
Ocena: 5/10

Brooklinski Acid Tiger so z Benom Kollerjem (Converge/United Nations) za bobni in Lukasom Previnzanom (United Nations, Thursday) na kitari, nekakšen ‘zvezdniški’ bend, za katerega že vnaprej veš, da so dobri, vsaj dokler ne slišiš njihove debi plošče.

Ta s sedmimi komadi prinaša hibrid punk-rocka, stoner rocka in rock’n'rolla, ki v svojih privlačnih melodično-melanholičnih barvah zagotovo ne predstavlja tipičnega Deathwish izdelka. Kot sem že povedal, gre za rock ploščo, ki je dinamična, moderna in nam da vedeti, da fantje niso glasbeniki od včeraj, kljub temu pa začne dolgočasit še preden se odvrti do konca.

Z malo več jajc na vokalu in surovosti v sami godbi bi še nekako šlo, tako pa dobimo zgolj na hitro skuhano glasbeno pašto, ki je v svoji povprečnosti obsojena na hitro pozabo.

http://www.myspace.com/acidtigermusic

Read More

Integrity
The Blackest Curse
2010, Deathwish
Ocena: 8/10

Pionirji metalizirane hardcore apokalipse so nazaj z novo ploščo, ki vsaj po naslovu ne obljublja nič dobrega. Glede na to, da pravega Integrity albuma nismo slišali že celo večnost, je izid le tega kot nekakšen holy terror praznik – dan ko stopimo iz samote in se skupaj poveselimo ob godbi, ki vidi odrešitev v koncu človeštva.

Zbirka desetih komadov je po pričakovanjih tipično surova, agresivna in temačna. Skratka hardcore bastard med metalom in punkom z dobro dozo brzine, thrashmetalskih solaž in vokalnega besnenja. Energija je na višku, vsaj v tisti hitrejši, Slayersko obarvani polovici plošče, medtem ko razne eksperimentalne balade in mid-tempo štiklci ne ganejo enako, pa čeprav so le ti stalnica vsake Integrity plošče.

The Blackest Curse zagotovo ni Systems Overload in niti Seasons in the Size of Days je pa vseeno na nivoju in s svojo drugačnostjo še kako dobrodošel izdelek v tem času. Vsekakor vredno preverit!

http://www.myspace.com/integrity

Read More

Analena
Inconstantinopolis
2009, Moonlee Records
Ocena: 8/10

Hrvaško-slovenska zasedba je na drugem albumu ponudila 10 novih pesmi, ki so končno zapolnile praznino, ki se je čedalje bolj večala v publiki, ki se je lepo načakala od zadnje plošče Carbon Based. Že po prvih parih taktih je jasno, da gre za Analeno, a se pesmi vseeno malo razlikujejo od starejšega materiala. Sicer se je že na Carbon Based videlo, da band zori in hkrati s tem izgublja punkersko ostrino, ampak to ni bila pri Analeni nikoli slaba stvar, saj so vedno mešali ostro z mehkim, grobo z nežnim. Slednjega je na albumu sigurno več kot na predhodnjici, tako v glasbenem smislu kot v petju vokalistke, ki na albumu bistveno več poje kot kriči. Analena sicer še vedno zveni kot kvaliteten in edinstven alternativen punkrock band, ki ne vem več komu bi ga postavil ob bok, ampak hkrati s svojo barko še vedno pluje naprej in razvija svoj avtorski stil brez kopiranja in sposojanja.

Read More

Nesseria
Self Titled
2009
Ocena: 7,5/10

Francozi so od vedno imeli dober smisel za metaliziran hardcore. Govorim seveda o netrendovskih zasedbah iz mračnih globin punk/hardcore podzemlja, kjer jeza pogosto poka po šivih in nezadovoljstvo narekuje jako ekstremne glasbene tvorbe. Še zlasti je bilo tovrstno glasbeno nasilje značilno za konec 90ih, tu in tam pa se tudi danes še vedno najde kakšna grupa, ki ne špara z jezo. Spomnimo se npr. Kickback in njihovo lansko povratno ploščo.

Read More