High On Fire – Death Is This Communion
High On Fire
Death Is This Communion
Relapse, 2007
Ocena: 8,5/10
High On Fire so eno izmed najboljših imen, ki jih ima ameriška stoner metal scena za ponuditi v zadnjem času, svoj status so si že poprej dodobra učvrstili med poslušalci, nazadnje s ploščo Blessed Black Wings, ki jih je izstrelila v vrh, več kot zasluženo pravim jaz.
Sedaj so se vrnili s četrto Death Is This Communion, ki lepo nasledi predhodnika in mu lepo doda nekaj lepotnih popravkov. Peklenska trojka še vedno jezdi na valovih trde metalske mešanice, ki jo dobro podstavijo z obilo monumentalnih stoner doom riffov, vse skupaj na primerni kerozinski motorheadovski brzini. Že ko sem ploščo prvič slišal me je držala v nekem primežu, da enostavno nisem mogel nehati pritistkati gumba za ponovno predvajanje, dokler nisem albuma vsaj nekajkrat slišal v celoti. Grafika ovitka je super, lovecraftovske pošasti, mrtva trupla, ujede in demonski zbiralci lobanj, vse skupaj izgleda super, tudi naslovi pesmi so temu imidžu primerni, ampak vse to so sekundarne stvari pri plošči, ki sem jim naklonil pozornost šele kasneje, v prvem planu je bila silovit glasbeni udarec, ki te ne izpusti še dolgo.
Fury Whip vžge motor, in je zelo dober začetek, tako kot je za pričakovati, bobnar, ki ne upočasni ritma za noben denar in mogočni riffi, ki te res oplazijo kot šviht biča. Sledi mu Waste Of Tiamat, ki je dober primer, kaj mi na plošči ni všeč. Sama pesem po sebi je dobra, četudi spada med počasnejše na albumu, vendar jo proti koncu band preveč dolgo vleče in si resnično želiš, da bi se že začela naslednja pesem. Tretja naslovna Death Is This Communion spet predstavlja počasnejšo plat plošče, vendar me kot poslušalca ni dolgočasila, četudi se vleče skozi zakajenih 8 minut. Instrumental Khandrad’s Wall je sicer kratek ampak z uporabo tambura malo potegne na azijske zvoke in bolj služi kot uvod Turk, ki celotno karavno spet zažene v hitrejši tempo s svojim mamutskim nažiganjem in se lepo zlije s klavstrofobičnim besedilom. Sledi spet duo komadov, kjer je Headhunter drum solo, ki kolosalno napove za moje pojme najboljšo pesem na plošči, Rumors Of War. Tako zakon metal rifi, da bi se brez težav kosali s samim Ace Of Spades. Resnično komad, ki pokaže pravo plat High On Fire, umazan whiskijevski vokal, drveči kotaleči se kitarski ritem in seveda zakon solo, ki te kot poslušalca dotolče do konca. DII, je spet instrumental, a tokrat daljše minutaže, kjer band dokaže, da pri njih ni vse samo v motoristični brzini po kateri posegajo po večini, ampak da so zmožni napisati tudi kak mogočen metal komad. Zadnja trojka, ki pride na vrsto na koncu so še Cyclopian Scape, s počasnim začetkom a hitrejšim koncem, Etheral, pri katerem se sliši, da gre plošča h koncu, in s finalnim Return to NOD, ki dokončno potegne vse skupaj v končni prepad iz katerega še dolgo odmeva kitarsko hreščanje in donenje. Mogoče malo preveč na že tako zvrhanem krožniku, a vseeno ne slabo. Kot pravijo v besedilu zadnje pesmi, “no one can stop what’s already begun”.
Navkljub temu, da je večina pesmi na plošči zelo dobrih in, da tudi tiste, ki niso tako dobre, sploh niso slabe, gre bandu še vedno očitati, da je mogoče naredil malo premajhen korak naprej od prejšnjega albuma. Sicer pa so mi zelo všeč kombinirani komadi, ki lepo dvigajo in nižajo atmosfero albuma, ter se hkrati dopolnjujejo in tudi nadaljujejo drug v drugega.m Mogoče bi morali odvzeti oziroma skrajšati kakšno pesem, a se vseeno Death’ izkaže kot mogočna gmota različnih proporcov, ki še vedno uvrščajo band na prestol, ki jim pripada. Zagotovo zanimiva stvar za vsakega malo bolj razgledanega metalca, ki čisla tako Celtic Frost kot Motorhead, a še vedno ne zanemarja zadimljene diskografije stoner bogov Sleep, iz katerih so High On Fire tudi nastali.
If you enjoyed this post, please consider to leave a comment or subscribe to the feed and get future articles delivered to your feed reader.
Comments
No comments yet.
Leave a comment