Gregor Samsa – Rest
Gregor Samsa
Rest
Own Records, 2008
Ocena: 10/10
Kot sem že enkrat pisal, postrock je tako kot drugi žanri, z naraščujočo popularnostjo prinesel s seboj ogromno dolgočasnih klonov, ki so totalno razvodenili sprva precej zanimiv in obetujoč žanr. Kar naenkrat se je začelo pojavljati ogromno nekih Explosions in the Sky in Mono klonov in vsi ti mali bandi, ki so se formirali kot gobe po dežju, niso imeli za ponuditi nič kaj več kot originali in roko na srce, medtem, ko so mi bili Explosions in the Sky vedno zakon, mi noben drug podoben band ni tako dogajal.
Tukaj pridejo na vrsto Gregor Samsa, ki so vseskozi hodili ob tej liniji zanimive postrock ponudbe, vendar niso nikoli hlepeli po tem, da bi polnili gromozanske dvorane, kar je recimo uspelo parim največjim bandom v tem zvoku. Najglasneje so nase opozorili s splitom z Red Sparowes, čeprav so poprej izdali dva odlična EPja. Kar se albumov tiče, so 2006 izdali odličen 55:12, letos pa je izšel Rest, ki je prva izdaja, ki nima numeričnega naslova.
Sicer so Gregor Samsa imeli kak svoj trenutek, ko so mogoče malce stopali po stokrat prehojeni postrock poti, najbližje temu so za moje pojme prišli s pesmijo Divine Longing iz splita z Red Sparowes, cel njihov ostali opus pa je bil zame vedno nekaj posebnega in svežega, čeprav tudi Divine Longing dobro prižge.
Na prejšnjih izdajah so svoj stil definirali z nežnimi vokali, kjer sta se prepletala moški in ženski glas, zraven pa je bilo vedno dodanih obilo raznolikih inštrumentov, v ospredju vedno klavir, zraven pa tudi violine, kitare in ostali standardni komplet. Vsekakor pa nikoli niso uporabljali klasičnega postrock combota gain+delay, tako da česa takega tudi na Rest ni bilo za pričakovati.
Vseeno so na Rest poizkusili nekaj novega. Že sam potek pisanja plošče je bil precej zanimiv proces, saj člani banda živijo razmetani po celem ameriškem kontinentu, na novi plošči pa sta se jim je pridružilo tudi udarno dvojno jedro, ki poganja jazz-avant-metal projekt Kayo Dot, Mia Matsumiya in Toby Driver. Skratka, kako band napiše ploščo, če člani živijo daleč vsak k sebi? Gregor Samsa so med seboj komunicirali preko emailov in si pošiljali posnetke, ki jih je ustvaril vsak sam pri sebi doma, nato pa so se dobili skupaj, zložili skupaj material in ga posneli. Glede na to, da pesmi strukturno delujejo popolno, si ne bi mislil, da je bilo pri samem pisanju uporabljenega toliko improviziranja, ampak vseeno, vse skupaj je dobra zgodba.
Če so na starejših albumih prakticirali postrock, ki ni bil nikoli prehiter in nikoli počasen (oz. kot sami pravijo na svoji myspace strani “slow and sad. slow and happy. but never fast and anything“), so se na Rest zelo upočasnili, še več, album vsebuje zelo malo bobnanja, vse skupaj je zavito v zelo ambientalen zvok, kjer so najbolj v ospredju vokali in klavir. Mogoče se v besedah to sliši rahlo dolgočasno, vendar je band dosegel nekaj novega za postrock žanr hkrati pa se niso preveč oddaljili od svojega prejšnjega stila. Petje je še boljše kot prej, spekter inštrumentov pa se je razširil še na ksilofon in par klarinetov, ki potihem iz ozadja gradijo žalosten, sramežljiv in hladen zvok.
Zame najboljše pesmi iz albuma so Jeroen Van Aken, ki je najbrš najbolj vesela pesem iz albuma, čeprav se začne prikupno sramežljivo in se na koncu lepo razpoči kot milni mehurček s silovitim koncem. Pseudonyms s super ženskim petjem in violinami ne zaostaja, pri predzadnjim First Mile, Last Mile, pa ti je žal, da se konec bliža že tako hitro. S tem izborom ne bi rad povedal, da je ostanek plošče slab, ravno nasprotno, čisto vse pesmi iz plošče so odlične, hkrati ima vsaka neko drugačno atmosfero tako, da album zelo hitro pade v uho, iz njega pa ne uide še dolgo po tem, sam zae lahko rečem, da je to ena izmed plošč, ki je nisem mogel nehal poslušati v zadnjem obdobju.
If you enjoyed this post, please consider to leave a comment or subscribe to the feed and get future articles delivered to your feed reader.
Comments
No comments yet.
Leave a comment