La Quiete – 7″
La Quiete
7″
Sons Of Vesta, 2008
Ocena: 9/10
Kakor bi se mogoče komu zdelo, da je “seveninč” format preteklosti, je meni še kako pri srcu. Res da ga obračaš vsakih par minut, ampak s svojo majhnostjo in hkrati velikostjo ponuja svojevrsten glasbeni užitek. Včasih sta tudi samo dve pesmi na vsaki strani dovolj za tisti trenutek, ko si zaželiš določene plošče.
La Quiete so sploh band, ki dosti da na 7″ format, še posebej, ker so svoji dve zadnji izdajanji izdali na dotičnem formatu. Tole pred mano je skrajno sveža stvar, posneta in izdana v juniju 2008, ki se jo je dalo kupiti na češkem festivalu FLUFF. Plošča vsebuje tri avtorske pesmi in en cover do katerega še pridem. Sam stil se niti ne razlikuje dosti od zadnjih La Quiete stvaritev.
Na vsaki strani torej dve pesmi, vse z italjanskimi besedili, prva Cosa Sei Disposto a Perdere je udaren in dinamičen La Quiete komad, kot že rečeno nič drugačen od vode, ki so nam jo natakali že na prejšnjih ploščah, všeč mi je, da se band počasi odmika od klasičnih emo violence struktur pesmi in raje vozijo svoje kolo po ne toliko kričečih cestah. V pesmi še vedno vključujejo dinamične preskoke a dosti manj dramatično kot je bilo to vidno pri prvih pesmih in mislim, da z vsako izdajo znova pokažejo večjo dozo zrelosti tudi pri samem pisanju pesmi. To dokaže tudi druga pesem na prvi strani ploščka. Instrumentalni Musica Pre Un Giardino Segreto #4 je bolj postrock pesem kot punk himna, a še vedno dobro dane za ušesa, saj band v njej razvije in pokaže svoj talent tudi za pesmi, ki ne rabijo vokala, da bi zadeva funkcionirala.
Na strani b nas pričaka bolj darkerski in melanholični Le Conseguenze Di Un Abbraccio, ki zaznamuje celo B stran. na nek način kot, da bi hoteli ustvariti A stran lepo in veselo, B stran pa malo bolj zamorjeno. Temu primerno so za zaključek ploščka dali tudi zadnji komad, ki se po njihovo imenuje Gemelli Siamesi, a kdor je kdajkoli posvečal pozornost darkerski šoli 80s rocka, bo že pri prvih taktih spoznal nesmrtni komad Siamese Twins od kraljev teme The Cure. Zakon pesem že v originalu in tudi v predelavi, hkrati pa lep hommage banda, ki dokazuje, da očitno niso vsi emo bandi poslušali le Orchid in Union of Uranus. Dokaz za to pa se da slišati tudi v sami LaQ glasbi tako, da lahko samo še dvignem palec.
Celoten 7″ pride “zavit” v odlično mojstrovino, zrisano izpod prstov italjanskega umetnika, ki se skriva pod imenom Blu. Čeprav ponavadi raje riše po hišah (in ko to dela velikost za njega ni ovira, kar bi lahko rekli tudi za La Quiete ovitek), izdeluje tudi plakate in band je uporabil eno izmed njegovih odličnih del za cover plošče. Vsa njegova dela si lahko ogledate na njegovi spletni strani http://www.blublu.org.
If you enjoyed this post, please consider to leave a comment or subscribe to the feed and get future articles delivered to your feed reader.
Comments
No comments yet.
Leave a comment