Cult Of Luna – Eternal Kingdom
Cult Of Luna
Eternal Kingdom
Earache, 2008
Ocena: 6,5/10
Sludge, post metal, avantgardni metal, postrock metal, doom metal – vse to so oznake, ki so jih fani in kritiki nalepili žanru, ki je v zadnjih letih doživel neverjeten razcvet, najbrš tudi z rastjo glasbenih skupnosti s katero se je lahko vsak še tako neznan band predstavil širši javnosti in glede na popularnost postrock žanra, se je med poslušalci hitro prijela mešanica počasnih in epskih metal prvin, ki so bile čedalje bolj mešane s postrockovsko nežnostjo in rahločutnostjo. Bandi so se pojavljali kot gobe po dežju, kar pa je po mojem mnenju občutno vplivalo tudi na kvaliteto samega žanra.
Če so bili Neurosis tisti, ki so ponesli ime v svet, so bili ISIS tisti, ki so ta zvok naredili še bolj priljubljen in ob imenu takih dveh vsesplošno priznanih bandov, si Cult Of Luna vsekakor zaslužijo svoje mesto. Glede na glasbeni repertoar, ki so ga zelo dobro gradili od samih začetkov pa do sedaj, ko so ravno izdali svoj peti album. Začetki so bili precej bolj grobi in temačni kot albumi, ki so sledili, na prvih dveh albumih je bilo komaj kaj vonja po postrocku, z albumom Salvation so začeli svojo bolj eksperimentalno dobo, ko so same pesmi dobile bolj obdelano in premišljeno obliko, v gradnji pesmi je bil velik povdarek na stopnjevanju atmosfere in mislim, da so svoj creme de la creme udejanili v prejšnji plošči, Somewhere Along the Highway, ki je pri meni osebno pustila super vtis, dosegli so vsa pričakovanja, ki sem jih imel in zelo me je zanimalo kaj se bo zgodilo pri naslednjem albumu.
Prav dolgo nam ni bilo treba čakati, v slabih dveh letih so izdali Eternal Kingdom in ga zelo prepričljivo promovirali kot konceptualni album, ki temelji na dnevniku, ki ga je band našel v stari mentalni ustanovi, kjer imajo člani vaje. Dnevnik je skrival zapiske o bolniku, ki se je v bolnišnici zdravil po tem, ko je utopil svojo ženo. Sam je zanikal krivdo in trdil, da so jo umorili pravljični liki iz stare švedske mitologije. Zapiski naj bi bili bolnikov dnevnik v kateri se lik spusti v pravljično deželo polno strašnih in temačnih bitij iz gozda in vsa besedila na albumu temeljijo na tem. Za moje pojme je ravno koncept, ki je povezan tudi z oblikovanjem naslovnice in ovitka vinilke, tista najmočnejša stran albuma.
Za samo glasbo so člani banda že med pisanjem materiala povedali, da bo spet bolj v duhu prvih dveh plošč in, da bo posledično dosti bolj temna in težka kot stil s katerim si je band priboril širšo svetovno prepoznavnost. Meni je bil sicer prejšnji stil všeč, ampak kot ljubitelj težke glasbe sem upal na najboljše vendar sem bil od prvem poslušanju plošče precej razočaran saj sem od temačnega in težkega dobil samo dolgočasno in povprečno. Če bi pisal recenzijo na podlagi prvih parih poslušanj bi bila ocena najbrš precej bolj drugačna. Ko sem album dal skozi malo večkrat, sem rahlo spremenil mnenje, nekatere pesmi so začele delovati tako kot je treba, vsekakor pa nisem bil deležen tistega navdušenega občutka tako kot ob vseh prejšnjih ploščah, ko se mi je zdelo, da band napreduje iz plošče v ploščo in, da so njihove ideje čedalje boljše. Vse kar so posneli na Eternal Kingdom se je dalo slišati že na prejšnjih ploščah, kar seveda ni slabo, ni pa to kar sem pričakoval. Album tako niti slučajno ni prerastel prejšnjega, so pa kot sem že dejal, Cult Of Luna posneli tudi par precej dobrih novih pesmi.
Še najbolj povprečni in nezanimi se mi zdita pesmi na prvi strani plošče, Owlwood in Eternal Kingdom. Owlwood traja slabih 8 minut in v tem času se ne zgodi prav nič posebnega, maširajoči ritem se vleče in vleče, medtem ko bi vse to lahko spravili v pol krajšo pesem. Eternal Kingdom mi je za kanček bolj všeč, vendar ležijo pesmi vredne predvajanja šele na naslednih straneh. Stran B se začne tako s pesmijo Ghost Trail, ki je povsem nekaj drugega od predhodnikov. Počasen doomerski začetek, ki je lepo začinjen s hropečim vokalom se nato razvije v na nek način veselo melodijo, vse se lepo vzepnja in raste, dokler se ne konča spet s počasnim in tegobnim riffom, ki pokoplje vso veselost. Ko že misliš, da je konec pride na vrsto tih in pravljični del, ki vse skupaj samo še nadgradi in je s 12 minutami najdaljša pesem na albumu. Čisto na koncu pesmi pride še najboljša poslastica, ko band ponavlja čistokravni headbangerski riff čedalje hitreje in hitreje dokler se ne razblini v prah od same jakosti. Noro dober komad, kot, da bi se album tukaj šele resnično začel in tukaj band resnično pokaže česa je zmožen. The Lure je instrumentalni premor, nežne kitare in zvok trobente super izpadejo po udarni Ghost Trail in, če povežeš pravljično tematiko albuma in glasbo se ti zazdi kot, da bi bral kakšno fantasy literaturo.
Mire Deep odpre stran C, z elektronskim začetkom naredi prostor za počasno nadaljevanje albuma. Pesem se počasi vzpenja in, ko se odpre tisti nažigaški del na koncu, resnično dobiš občutek, da so mamuti iz besedila oživeli saj ritem spominja na topot kopit po tleh tundre. The Great Migration lepo nadaljuje headbangersko popotovanje skozi čudaško svojo deželo, nekje na sredini se pridružijo še elektronski elementi, vendar pesem postane s ponavljanjem začetnih riffom na koncu malce dolgočasna. Österbotten, je še eden izmed elektronskih premorov, ki traja le dve minute.
Finalna stran D, ponudi tri pesmi, dve dolgi in spet en vmesen krajši premor. Curse je sestavljena iz prelepe začetne melodije podkrepljene z zvokom orgel in nažigaške sredice, ki spet priskrbi nekaj prvovrstnega nažigaškega materiala. Ugin je še zadnji uvod v konec, zvok osamljene kitare v gozdu odmeva ob tabornem ognju, ko se prične Following Betulas, zadnji ep, ki se strne v zares veličastni konec. Pri pesmi je z vokalom sodeloval tudi David Sandström (Refused, Final Exit). Zadnja pesem se čez prvi del vleče z ponavljanjem zaporedja nažigaškega in počasnega, nato se upočasni in, ko ob osamljenem zvoku bobna misliš, da je že konec nenadoma prileti hiter bobnarski ritem, ki vse skupaj zavije v mogočen zaključek podprt z rogom in maršnim vojaškim snare bobnom.
Album glede na vse tarnanje, nikakor ni slab, določene pesmi oz. deli so resnično dobri, mi je pa ravno zato žal, da si band ni vzel več časa in dodelal pesmi, saj se vse skupaj zdi malce prehitro izdano. Cult Of Luna znajo delati dobre pesmi in, ko to pokažejo to pokažejo zares odlično. Žalostno je le to, da so nekatere pesmi resnično dovršene in sestavljene na premišljen način, ki združuje različne kose v super kompozicije, ki res delujejo, medtem ko nekatere pesmi izgledajo kot, da so tam samo za okras, spet druge pa niso tako dobre kot bi lahko bile. Kratki instrumentalni komadi so na pravem mestu, da malo upočasnijo nažigaški ritem v katerem je cela plošča narejena, tudi uporaba elektronike je resnično zanimiva in jim jo štejem v dobro. Vse skupaj gre zelo dobro z besedili in celim konceptom, vsekakor pa upam, da si bodo do naslednjega albuma vzeli čas, ki ga potrebujejo, da izdajo album tako kot je treba in kot so to že dokazali, da znajo v preteklosti.
If you enjoyed this post, please consider to leave a comment or subscribe to the feed and get future articles delivered to your feed reader.
jebemti Zoki, zdaj pa nevem več če bi si naročil tole…ali ne