Transistor Transistor – Ruined Lives
Transistor Transistor
Ruined Lives
Level Plane, 2008
Ocena: 6,5/10
Če bi me pred 2008 vprašali o Transistor Transistor, bi jih najbrš opisal kot kul band, ki smo ga gledali enkrat poleti 2005 na nekem lokalnem oblanem festivalu v preminulem klubu Shoto. Tisto leto je band izdal prvo veliko ploščo in od takrat naprej tudi nisem slišal prav veliko o njih. V bistvu nisem niti kaj dosti razmišljal o bandu, saj je vedno spadal v tisto mapo bandov, ki so ti všeč in vse, ampak nekako nikoli niso prebili leda, da bi prišli na heavy rotation lestvico.
No letos poleti je band izdal drugi dolgometraški izdelek, Ruined Lives. Glede, da ni bilo slišati nič o njih v preteklih treh letih, niti nisem vedel kaj naj pričakujem, sem pa za foro poslušal ploščo. In je vžgalo. Sicer moram reči, da mi je prvi komad iz albuma vedno šel totalno na živce in mi gre še sedaj, ampak z drugim komadom the Price Of Gasoline, pokaže prave zobe in se ti zakavči v uho tako, da sem ploščo kar redno vrtel to poletje. Tudi opisal bi jo tako, poletna plošča. Ulovljivi, dobro napisani komadi, s tisto pravo coctail mešanico rock’n'rolla, hardcora in punkrocka so me spominjali na najboljše trenutke zadnjih The Hope Con, pa do bolj rockerskih komadov iz The Shape of Punk to Come, pa mogoče tudi malo na Unbroken. V bistvu so zveneli prav nič podobno kot na prejšnjih platah, ampak to je prej pohvala kot graja.
Prvo stran vinila band na hitro predrvi z že omenjenim tipom hardcore’n'rolla, zaključi pa jo s popolnoma drugačnim The Ghost Hand, ki je kot hladen sladoled v zamrzovalniku sredi poletja, saj gre za temačno folk ledenico, ki ti kritalizira ušesa z akustično kitaro, klavirjem in hropečim vokalistom, ki se sliši kot, da pravkar umira.
Stran B se začne z šestminutno migreno Harvest, ki se nikakor ne premakne ven iz svojih bednih riffov in zame spada v skupino najbolj bednih komadov iz plošče. Letter of Resignation požene mašino v malo hitrejši tek, vendar je Celluloid Rats tisto s čimer band spet pripleza na vrh gore. Plato zaključita še Irreversible in Teratogen, ampak mi vse skupaj izpade bolj ohlapno in nezanimivo.
Problem “unčinenih življenj” je ta, da zna band sicer pisati dobre komade, vendar težko obdržijo energijo, ki jo tako dobro ustvarijo z nekaterimi pesmimi. Tako ostal material, ki ni toliko “na nivoju” izpade kot balast in dolgočasno mašilo. Plata ima sicer par super trenutkov, ampak jebiga, to je premalo, da bi jo tretiral kot kaj več kot kul poletno razvedrilo, ki pa je do zime že čisto pozabljeno. Mi je pa všeč naslovnica, od vedno sem se palil na fotke gozda, ko pa postaviš v to sliko še Marshallov komplet ojačevalcev, ne moreš zgrešiti.
If you enjoyed this post, please consider to leave a comment or subscribe to the feed and get future articles delivered to your feed reader.
Comments
No comments yet.
Leave a comment