Loudspeaker Alliance – Continuous Error
Loudspeaker Alliance
Continuous Error
Cheap Tunes, 2009
Ocena: 7/10
Slovenska neodvisna produkcija se vsako leto bolj krepi, če pogledam za nazaj, izhaja čedalje več albumov domačih bendov in vesel sem, da lahko rečem, da izhaja tudi čedalje več izdelkov zanimivih bandov, ki poizkušajo pluti nad tipičnimi vodami v katerih ponavadi plavajo bandi s svojimi prvimi izdelki.
Loudspeaker Alliance so dober primer tega. Do letos dejansko še nisem slišal za njih in mislim, da je najboljša promocija za band to, da izda nekaj. Naj bo to demo, CD, karkoli že, samo, da je nekaj več od klasičnega primeža myspace+čimveč promo fotk in frendov, kar nekako postaja kliše za vse nove bande, na koncu pa se itak nič ne zgodi, saj dosti bandov razpade, preden sploh prispejo do studia. No tja je mlad primorski trio prispel in posnel 12 pesmi, zapakiranih v rozasto rdečkast digipack, ki tečno cinglja kadarkoli ga odpreš in spominja na novoletne čestitke, ki jih lahko kupiš na vsaki pošti. Digipack-čestitka je sicer simpatična in originalna ideja, ampak sčasoma rata precej tečna tako, da sem razvil sposobnost, kako čim hitreje vzeti CD iz ovitka in ga hitro zapreti nazaj preden dobim živčni zlom. Druga, lažja verzija, je ta, da album preprosto zdownloadate iz interneta, kamor ga je band postavil zastonj, kar je že stalna poteza vseh bandov, ki izdajajo na rastoči in vedno bolj opazni domači založbi Cheap Tunes.
12 komadov trio dobro odgode, vsi nekako plavajo v vodah moderne neodvisne alter rock produkcije, slišati pa je mnogo takšnih in drugačnih vplivov, dostikrat spomnejo na band Q and Not U iz legendarne založbe Dischord, vokal pa dostikrat zavije tako, da mi v spomin prikličejo At the Drive-In. Četudi samo trio, zna band vedno zapolniti zvočno luknjo in tako nikoli nisem pogrešil še ene kitare, niti ne bi rekel, da jih je naveza kitara-boben-bas kdaj ovirala pri raziskovanju glasbenih vzorcev in vrzeli. Kvečjemu nasprostno, bas lepo pelje svoje linije, kitara pa z določenimi pesmimi zelo preseneti in ponudi dodobra izpopolnjene in zrele kompozicije, mnogo jih je sicer dokaj minimalistično izpeljanih (Time), ampak se najde cel kup pesmi, ki še dolgo odmevajo v glavi, kar je vsekakor plus za mlad band. Moj osebni favorit je definitivno tretja pesem Black, ki je sicer med bolj minimalističnimi na albumu, ampak gresta tista preprosta kitarska melodija in bas linija tako lepo skupaj, da lahko pesem poslušam desetkrat zaporedoma. Vse skozi bratoviščna glasnega zvočnika lepo pelje svoj stil, ampak kar me je najbolj zmotilo je to, da določene skladbe sekajo izven nekega zaporedja, ki si je stilsko bolj soroden in podoben. Določene pesmi so tako enostavno preveč klasično zastavljene in malo pokvarijo nasplošno dober vtis, ki ga je trojka pustila z določenimi komadi. Tako CD na trenutke postane rahlo monoton. Seveda je to pač debut album in pretežko sojenje je rahlo brezvezno, saj je razumljivo, da je band hotel posneti čimveč pesmi, tako pa pač pride do kontrastov, ki so včasih bolj, včasih manj posrečeni. Imajo pa fantje definitivno smisel in, če bo volja bodo zlahka prišli daleč. Sam bi si želel, da bi si upali malo več in bi še bolj zaplavali v bolj hreščeče noiserske vode , na kar v nekaterih komadih (Circumstances) lepo nakažejo, ampak imajo še dovolj časa za karkoli bo že prišlo izpod njihovih strun. Znajo peti, znajo igrati, marsikateri domači bend ne zna. Aja še to, naslednjič upam, da bodo upoštevali zlato pravilo 3ih milimetrov za porezavo, ko se bo postavljal booklet! 
If you enjoyed this post, please consider to leave a comment or subscribe to the feed and get future articles delivered to your feed reader.
pomisli kako tecno je moralo biti(melodija) sele bendu, ko je sestavljal digipacke
…