we’re always waiting
what are we waiting for
we’ve got all we need right here
but somethings telling us we need more

we want all that stuff
all that stuff that costs too much

why are we working?
and what are we working for?

we want all that stuff
all that stuff that costs too much
we feel sad and such
are we owned by our own stuff?

we want all that stuff
all that stuff that costs too much
we feel sad and such
are we owned by our own stuff?

we don’t want our boring jobs
to keep us paying bills for ever
so what are we waiting for?

(and we wait…)

Besedilo in video sicer nista povezana, sta pa od istega banda, YACHT.

w/ Ceremony, Ritual, Rot In Hell and Abolition. Roadtrip anyone?

Danes je dan, ko oblečeš preveliko očetovo srajco, primeš vrtnico v roke, si zabriješ lase ob straneh, izbočiš svojo brado in se obnašaš skrajno cinično do ostalega sveta. Na današnji je pred 25 leti izšla plošča, ki je spremenila mnogo življenj, definitivno pa je vplivala na glasbo, tako na hardcore in punkrock kot tudi seveda na indie rock. Zaradi samega naslova in tudi naslovne pesmi pa se je zapisala v glave mnogih veganov in vegetarijancev širom sveta.  Žalostno je le, da so Morrissey, Marr, Rourke in Joyce vedeli to že 25 let nazaj kar večina ljudi še danes ne ve.

Ekipa iz okolice Kamnika, ki gnete in mesi žlahtno glasbeno testo v okviru založbe Cheap Tunes, pripravlja v prihodnje kar nekaj sveže pečenih dobrot. Bolj koncertnih dobrot kot dobrot v obliki glasbenih nosilcev, ampak sem prepričan, da bo tudi na tem področju kmalu kaj zadišalo.

Jutri, 12. februarja, organizirajo v lokalnem kamniškem klubu MC Kotlovnica koncert hrvaške space-kraut-psihadelic rock zasedbe Fjodor. Prihajajo iz Zagreba, mešajo pa psihadelijo kitarskih kitar s kraut rock ritmi in celo violino, ki doda vsemu skupaj kanček intenzivnosti. Kot predskupina bi morali osnovno nastopi Joe4, hrvaški noise rockerji, vendar band odpade, nadomestili pa ga bodo lepo počesani Barely Modern s svojo verzijo garažnega indie rocka.

20. februarja bodo drugače varovanci založbe Nikki Louder nastopili kot predskupina japonskim postrock atmosferikom Mono, marca pa Cheap Tunes pripravlja svoj tradicionalni Cheap Tunes party z vsemi bandi, ki so izdali kaj za založbo. Letos se bo dogodek zgodil že tretjič, ampak več o obeh koncertih v prihodnosti.

Dokler ne bo leaka na netu ne bo mira. Na tem linku si lahko poslušate še en nov High on Fire komad, tokrat gre za naslovno Snakes of Divine. Meni gre dosti bolj v uho kot Frost Hammer, čeprav tudi tisti ni bil slab. Tole je res plata, ki se je veselim v 2010.

Že po sliki sodeč se vidi, da so Storms 3/4 razpadlega hrvaškega postrock benda Don’t Mess With Texas. Na njihovi myspace strani si lahko poslušate tri pesmi, prvi vtis pa je precej podoben kot pri DMWT, zopet gre za instrumentalni postrock, mogoče so malce bolj dinamični in malo vlečejo na kak band, ki meša postrock in mathrock, npr. From Monument to Masses.Glede na to, da so šele na začetku, se vseeno sliši, da so igrali že v morju bandov, Hope or Hype je prav prijeten komad. Kje se jih bo dalo prvič videti? V Močvari, itak.

Še ena za torkov video večer. Včeraj ne na net prispel leak nove plošče portlandskega psihadeličnega noise/industrial one girl banda U.S. Girls za katerim stoji dekle po imenu Megan Remy. Nova plošča Go Grey je odlična in zgornji komad je eden boljših iz plate. Je pa tudi zelo minimalističen in specifičen, kar najbrž marsikomu ne bo všeč.

Big Business “The Drift” Music Video from Wesley Belak-Berger on Vimeo.

Odličen video za odličen komad iz zadnje plošče Mind the Drift. Lep prikaz kaj se da narediti z After Effects in z nič denarja.

Phil Elverum je vsestranski glasbenik, ki je pred projektom Mount Eerie deloval pod imenom The Microphones pod katerim je izdal odlično istoimensko ploščo, na to pa se je preimenoval v Mount Eerie in začel ustvarjati dosti bolj gozdnato glasbo kot poprej. Prve kompozicije so bile strogo akustične, ponavadi posnete na 4 kanalski tape recorder, na zadnji veliki plošči Wind’s Poem pa je njegov drevesni folk dobil dosti bolj black metalski predznak, iz akustičnih kitar je presedlal na monumentalne hreščeče rife, v pesmi Through the Trees pa je uporabil dolgo sintezatorsko podlago, ki spominja na drone v stilu Nadje in podobnih izvajalcev. Sam Phil je v večih intervjujih sicer zatrdil, da ne bi svoje glasbe nikakor povezoval z black metalom, da za njega black metal pomeni bolj “crappy produkcija in škatlasti bobni”, ampak what was seen cannot be unseen. Tudi med samimi metalci ni ostal neopažen, tako se da na raznih blogih zaslediti kak dober vic na njegov račun. Find this band before Phil Elverum does and makes it all cool to listen to black metal.

Mount Eerie se bo dalo videti 27. marca v Teatru & TD v Zagrebu, kot predskupina bo nastopil kanadski trio No Kids, ki Philu pri live nastopih pomagajo pri izvajanju pesmi.