Nikki Louder

Nekdo mi je Nikki Louder nekoč opisal kot “Nirvana iz In Uttero ere” in ravno v letu, ko je spet moderno poslušati Nirvano (predvsem zaradi izdaje live albuma iz Reading Festivala, ki je spet obudil kult banda) je slovenski trio izdal svojo prvo veliko ploščo.

Sama primerjava z Nirvano se mi zdi malce preveč na prvo žogo, pa čeprav je Nirvana eden izmed bandov, ki je baje všeč vsem trem članom. Sam zvok Nikki Louder je dosti širši in neujemljiv za klasične predalčke, v katere bi jih potisnili. Ena izmed lastnosti, ki mi je pri samem bandu najbolj všeč je to, da bi lahko bili trije bandi v enem. Lahko bi igrali super postrock štikle, saj imajo več kot očitno smisel za pisanje mirnih in lepih melodij, ki so jih v določenih momentih tudi vključili na ploščo (The Air Around), ampak namesto, da bi se prepustili že stokrat konzumirani in prežvečeni klasični formuli, takoraje pospremijo tiste sladke momente z gromozanskim zidom hrušča in trušča, ki je čisto primerljiv s t.i. shoegaze wall of sound zvokom, a Nikki Louder to počnejo v bolj noise rockerski maniri. Če bi Mogwai igrali My Father My King na ozvočenju od My Bloody Valentine, potem bi to zvenelo približno tako.

Band piše pesmi precej raznoliko, pa čeprav cel album zveni kot zaključena celota, vsaka pesem lepo spada v celoten komplet. Brez problema popeljejo svojo glasbeno pot od najbolj mirnih melodij, do skoraj katarzičnih zaključkov, ki na trenutke prerastejosvoje okvirje in še najbolj spominjajo na kakšne kaotične noise hardcore bande.  Tudi, če band šteje samo tri člane, opravlja vsak svojo funkcijo zelo samozavestno, hkrati pa se zlahka postavijo v vedno nove vloge in nikoli ne igrajo samo enega ritma, akorda ali strune. Bobnar je lahko zelo hiter, vendar zna odbržati mirno glavo tudi, ko je treba igrati počasi in držati ponavljajoči se ritem, basist je vedno tista beljakovina, ki drži celotno zmes skupaj, kitarist pa da celotnemu bandu tisto shizofreno in pobezljano mavrično meglico, ki v večji meri temelji na nenavadnih uglasitvah kitare (No Disko)  in na gori efektov iz katerih izhaja hrup po čemer je band tudi najbolj prepoznaven.V določenih pesmih tudi odlično uporabljajo klaviature in samo želel bi si lahko, da bi jih bilo v pesmih mnogo več, saj so jih fantje zares dobro vkomponirali v svoj zvok in dodali hrupnem vrtinčenju kitarskih frekvenc še malce psihadelične note (She Rides the Cows).

Ob poslušanju plošče mi je jasno, da je band odlično glasbeno podkovan, pa vendar nikoli nimam občutka, da bi me ta ali oni komad spominjal na koga. Kar je za mlade bande, ki so izdali svojo prvo ploščo precej redko, za mlade slovenske bande pa skoraj nemogoče. Tako lahko z veseljem trdim, da za Nikki Louder pač ne velja tista znana krilatica “pa sej so dobri za slovence”. Rekel bi, da so v marsičemu boljši od večine balkanskih (srbskih) bandov, ki so v letu 2009 tako zrajcali vso slovensko alternativno publiko in s katerimi zdaj vsi glasbeni kritiki tako radi primerjajo slovenske bande.

Še ena lastnost zaradi katere bi uvrstil NL v sam vrh ex-yugo alternativne rock scene pa je ta, da so se izdaje albuma lotili na  čisto svoj način, ki je današnji glasbeni sceni/industriji skorajda neznan, oz. se bolj pojavlja v punk krogih. Band je izdal ploščo na vinilnem formatu, ki so mu dodali CD tudi za vse tiste, ki si ne lastijo gramofona,  lastnoročno pa so zlimali in izrezali vse vinilne ovitke. In ne glede na ves trud, ki ga je band vložil v izdelek, LP prodajajo za osem eurov, pa čeprav ponavadi stežka najdeš dvanajstinčne gatefold plošče pod dvanajstimi evri. DIY.

Bernays Propaganda

Odkar je izšel tale plošček (in to se je zgodilo 6. aprila letos, če limonijeva PR služba ne laže), so Bernays Propaganda pri nas nastopali vsaj štirikrat. To lahko pomeni samo dve stvari – ali sem jaz ekstremno len/brez časa, ali pa je band resnično zelo dejaven in delaven. Jaz bi rekel, da drži kar oboje. Ne glede na to, kdaj je CD izšel, je album spet zelo aktualen, pred kratkim je namreč izšla tudi meni ljubša večja različica na vinilu.

Bernaysi so sestavljeni iz izkušene ekipe, ki je poprej igrala v bendih FPO in This Home is Prepaired. Precej značilno za makedonsko punk ekipo je to, da ima vsakdo tam doli vsaj 2 ali tri bende in Bernaye bi lahko šteli v enega izmed derivatov teh dveh bandov, čeprav je že sama beseda derivat rahlo premalo, saj so zame člani Bernays Propaganda zaenkrat kar dosegli svoj največji dosežek do sedaj in se mi tale plošča zdi precej boljša od tega kar so počeli v preteklosti, pa čeprav so mi bili tudi FPO prekleto dober band. Moram reči, da mi odkar vem za BP, po glavi roji primerjava z Minor Threat, ki so bili proto punk band in eden izmed glavnih glasbenih vzornikov tudi FPO. In ko so Minor Threat razpadli so nastali Fugazi, ki so bili glasbeno precej bolj rockersko usmerjeni kot Minor Threat in enako drži za Bernays Propaganda, ki so od razpizdenega straight forward punk šutiranja pristali na presenetljivo zelo plesnem in diskoidnem zvoku, ki pa še vedno temelji na radikalno levičarskih besedilih, ki so za band vsaj toliko pomembna kot sama glasba.

Sama glasba je reciklaža new wave in post punk hitov iz osemdesetih, začinjena z rahlo novodobnejšim indie rock zvokom in tukaj me mogoče malo zmoti to, da se ob poslušanju plošče zdi, kot da so te pesmi prvi material, ki ga je band napisal in so zato malce ponavljajoče se in rahlo predvidljive. Kot sem že omenil, se je dalo band letos slišati pri nas kar parkrat in pesmi znajo v živo izpasti bolje kot na plošči, pa tudi nov material ima veliko potenciala. Ampak, da ne bom izpostavljal samo slabih strani, obstaja tudi kar nekaj dobrih. Če so nekatere pesmi rahlo dolgočasne zaradi podobnih si melodij in prijemov, znajo biti nekatere zelo lepljive, da se ti zataknejo v uho še za kar nekaj časa, kar je tudi nekaj kar bi od take sproščene in zabavne glasbe tudi pričakoval. In pesmi kot so druga (z predolgim naslovom), Everything Will Fall Apart, I Don’t Want to Know, Yuppie Dream in No Translation, so točno to – zabavna glasba. Zabavna za poslušanje, a ne vedno vesela poskakujoča kot bi človek pričakoval od modernega neodvisnega rocka, ampak zelo velikokrat tudi rahlo melanholična in globoka. Zvok bas kitare je vedno postavljen v ospredje in se lepo objema s kitaro, vokal pevke zna biti včasih malo tečen (A Day Before I Dissapear), a spet drugič lepo pade na glasbeno panoramo v ozadju (No Translation).

Treba je omeniti tudi na tanko popisano bukvico, ki pride s CDjem in je polnapisarij o modernem človeku, civilizaciji v kateri živimo in še o marsičem. Zelo zanimivo napisano in včasih kar malce preveč načitano in citirano iz strani raznih filozofov in znanstvenikov, vsekakor pa zelo dobra stvar, ki jo pozdravljam, saj dandanes še punk bandi ne pišejo več razlag k svojim besedilom, kaj da bi to pričakovali šele od banda, ki bi nas s svojo glasbno lahko zlahka zavede, da bi pričakovali neke nove rockerje na sceni v ozkih hlačah, v resnici pa bi to bili punksi pod krinko, kot bi Bernays Propaganda lahko v šali tudi dejansko imenovali.

Večina materiala na plošči je dobrega, nekaj pesmi je celo nadpovprečno dobrih,  me pa motijo določene pesmi, ki malo izvisijo in izpadejo kot mašilo. Z malo preskakovanja pesmi se pa tudi da preživeti. Zares me zanima, kaj bo band posnel v prihodnosti, v živo so se nove pesmi slišale dobro in Bernays Propaganda so s svojim neustavljivim turanjem (dve turneje, vsaka vsaj 30 dni) in DIY patosom definitivno velik doprinos k balkanski neodvisni/punk sceni.

J Mascis in Lou Barlow sta dokončna zgladila spore in prepire, Dinosaur Jr imajo že nekaj časa napovedano novo ploščo, ki bo izšla 23. junija na Jagjaguwar, včeraj pa se je 128 kbs leak novega albuma Farm dalo dobiti prvič tudi na internetu. In ironično danes je Pitchfork TV objavil zelo eyecandy videospot za pesem Over It. Video je posnet v močnem Powell Peralta 90s duhu, v katerem so Dinosaur Jr tudi izdali svoja najboljša dela. Komad je bolj tako tako, pogrešam tiste power wah wah riffe in solaže iz meni najljubšega dinozaver albuma,  You’re Living All Over Me, ampak, ker novega albuma še nisem poslušal ne bom sodil po eni pesmi. Se mi pa poraja isto vprašanje kot najbrž vsem – ali so vse te trike v spotu dejansko odpeljali člani banda ali pa gre pač za zelo dobre dvojnike. Dinozavri gredo po letih proti pedesetim in za debele očalaste dedke ni ravno značilno frcanje kickflipov in nabijanje gapov. Fura pa J Mascis zelo simpatično custom Dinosaur Jr dilo.

Slovenska scena ima ponavadi to slabo lastnost, da ko se nek band spravi k resnejšemu delovanju, jim kar ne uspe posneti tistega prvega albuma. Ali to ali pa band hitro po izdaji prvenca razpade.

No, moje posploševanje in nalaganje, lepo postavita na laž New Wave Syria, mlad slovenski duo, ki sta v sorazmerno kratkem času obstoja posnela prvi album, ki ni ostal v podzemlje potlačena skrivnost, ampak je že ob obstoju požel same lepe besede in pozitivne kritike. Razlogov za to je veliko, osebno se mi zdi, da sta Rok in Urša neverjetno napredovala od takrat, ko sem ju prvič gledal kot predskupino na We Can’t Sleep At Night na Metelkovi lansko leto. Takrat sta se mi zdela zanimiva, a so se mi njune elektronske kompzicije zdele še vedno preveč neobdelane in nedovršene.

Album naslovljen Hello, Yes je lep znak da prvi vtis ni vse in, da ima Slovenija bande, ki so glasbeno čisto primerljivi z aktualno glasbeno ponudbo drugod po svetu. V šest skladb sta zapakirala stilsko mogoče rahlo različne žanre, a povsem kompatibilne, tako da med poslušanjem vse teče lepo kot prvi spomladanski oblaki, na kar me tudi asociira njuna glasba. Lahkotne pesmi, včasih že skoraj pocukrano pop kot kakšen The Album Leaf na kasnejših albumih, včasih shoegazevsko in ambientalno, kot Krankyjeva kanadska ponudba, spet drugič pa lepo plesno, a intiligentno, kot smo vajeni iz Warpovih izdaj.

Večina pesmi vsebuje ženski vokal, ki se sicer skriva za filtrirano tančico. Na nekaterih delih sicer paše idealno skupaj z glasbo, na parih pa mi je mogoče malce odveč. Kar se tiče instrumentalnih delov, je kar navdušujoče kako dobro dvojica obvlada svoje, večji del doma prirejene instrumente. Tudi če struktura pesmi ni nikoli kaj preveč komplicirana, se vse skupaj med seboj zelo lepo ujema in dopolnjuje ter, če imam ponavadi pri domačih debitantskih albumih vedno kakšne pomisleke in se začnem proti koncu plošče dolgočasiti, moram New Wave Syrio pohvaliti, saj se album zelo lepo posluša od začetka do konca brez zehanja in razmišljanja kdaj bo že konec. Če bi mogel izbirati favorita, bi bil to najbrž dandeaconovski Vitamins, ki se mi zdi nekako najbolj živ in za plesišče primeren, sledi pa zagotovo ambientalna lepotička Let It Out, ki me malcecelo  spominja na Aphex Twinov Rhubarb, kar je prej kompliment kot kritika.

Ni kaj, založbo Cheap Tunes se splača imeti na radarju v prihodnosti, saj imajo očitno še kar nekaj skritih talentov. Upam samo, da planirajo v prihodnosti tudi kako vinilno izdajo za bolj analogne tipe. Če vas band zanima in ste jih slišali samo na CDju, ali pa če jih sploh še niste slišali, 21. maja bodo nastopili v ljubljanskem klubu Sub Sub, družbo jim bodo delali še eni nadarjeni mladci, Real Life Version in pa koroški mojstri VLC playerja in še česa drugega, Zircus. Še opomba za tiste, ki jih niste slišali, njihov album si lahko zastonj snamete na spletni strani založbe Cheap Tunes, kar je zelo pohvalen odnos. Link pa poiščite sami.

vir: Last.fm

Band sem videl prvič lani prav tako na Dunaju, sicer na drugem prizorišču. Takrat so se zelo dobro izkazali zato so bila pričakovanja velika. Koncert se je odvijal v istem prostoru kot koncert, ki sem ga gledal en dan prej in, ko sem vstopil se mi je kar zavrtelo od blazne gužve in cigaretnega dima, ki je očitno zvest spremljevalec dunajskega nočnega življenja.

V prostor, ki je po dimenzijah še najbolj spominjal na ljubljanski Channel Zero, se je natlačilo vsaj 150 ljudi, kar je dodobra otežilo vsaj približno kvaliteten pogled na oder. Ko sem se nekako prerinil najbližje odru kakor se je dalo, sem ugotovil, da je prvi band Our Survival Depends on Us že odigral svoje, ampak glede na hitro poslušanje materiala na njihovem myspacu mi ni bilo prav nič žal. So pa WITTR hitro postavili inštrumente na oder, manjkale pa niso tudi sveče, ki jih vedno prižgejo na robu odra. Vizualno je vse izpadlo precej dobro, všeč mi je bilo, da se band trudi publiko postaviti tudi v ambient, ki gre lepo z atmosfero njihove glasbe.

Začeli so starim materialom, ki je vse spravil v ekstatično stanje glede na mahanje in suvanje, ki so ga nekateri izvajali. Tudi sam band se je izkazal na odru. Set je bil dobro zgrajen, igrali so pesmi iz obeh albumov, po pričakovanju so manjkali komadi z ženskimi vokali, saj so le ti izvedeni z gosti na albumu, ki ne hodijo z bandom na turnejo. Zaigrali so tudi drugo skladbo iz zadnjega EPja in, če se ne motim tudi eno novo skladbo. Vse skupaj je bilo lepo povezano v celoto, tako da je koncert izpadel kot ritual sredi gozda, kar bi bilo idealno prizorišče za dojemanje njhove glasbe, ki je krepko pod ekološkimi in naravnimi vplivi, s katerimi se je band rodil in je  ustvarjal ves čas. Bobnar je bil res zelo hiter in oba kitarista sta s tistimi dolgimi melodijami spravila vse v zamaknjeno stanje, ki pa so ga občasno prekinili določeni posamezniki v publiki, ki so očitno prišli na koncert bolj zaradi polnjenja ega z mačističnimi izpadi, kot zaradi glasbe same. Band je lani sprejel basista, ki ga na lanski turneji ni bilo, tako da je bila to še dodatna zanimivost, se je pa lepo vživel in je bilo zanimivo na posameznih mestih slišati bas, kjer ga na originalnih posnetkih ni bilo.

Koncert je bil izveden res odlično in po končani set listi, sem bil resnično navdušen, bi pa bil še toliko bolj, če bi lahko lažje dihal in, če se ne bi bilo treba gnesti med hordo debilov. Zvok je bil začuda zelo dober, četudi sem stal direktno zraven zvočnika. Bandu lahko dvignem oba palca gor in jih grem zagotovo še kdaj gledat.

Švedski prvaki težkega, Cult Of Luna, nameravajo 23. marca izdati dolgo oglaševan live DVD,  Fire Was Born, ki bo vseboval posnetke celega koncerta iz londonske Scale, hkrati pa tudi intervjuje s člani, ki odgovarjajo na vprašanja publike, in vse videospote, ki jih je band dosedaj posnel. Teaser izgleda zakon, mogoče tudi zato, ker vsebuje ravno tistih par najboljših minut, kar jih je band ponudil na zadnji, sicer dokaj šibki, plošči Eternal Kingdom. Ne glede na to kaj fantje delajo v studiu, v živo so bili vedno zakon tako, da si DVD zasluži vsaj nekaj pozornosti.

Švedski punk band je po dolgem vztrajanju kot trio, dodal v band novega kitarista. To je Gareth Smith, ki je prej 10 let igral kitaro v Raging Speedhorn. Poleg drugih novosti band napoveduje še snemanje novega komada, ki bo izdan na splitu z američani Kylesa. Pesem se imenuje On Your Knees in bo izdana na nemši založbi La Familia.

Še ena oz. kar dve, za na spisek najbolj pričakovanih v letu ’09. Za vse, ki jim band ni toliko znan, Crippled Black Phoenix so angleški “post-rock” band, ampak jaz bi se raje izognil temu izrazu saj so vse več kot to. Predvsem so bolj kolektiv kot band, saj so zanimiva skupinica ljudi, ki so znani predvsem po ustvarjanju v matičnih bandih kot so Electric Wizard, Mogwai, Iron Monkey, Esoteric, Pantheist in mnogih drugih. Glede na to koliko časa jim vzame delovanje v teh bandih, so CBP bolj projekt, ki ga zalaufajo, ko se jim da in glede na to je tudi izdajanje albumov rahlo počasneje kot bi bilo drugače. Očitno pa imajo tipi ogromno idej, saj so za 2009 napovedali kar dva albuma, ki naj bi bila oba producirana in posneta v studiu State of Art Studios, ki ga lasti in upravlja Barrow Geoff iz Portishead.

Cel kup samih znanih imen, kar seveda ni dovolj za dobro plato, ampak glede na v ’07 izdano A Love of Shared Disasters, CBP dobro kotirajo pri meni. Novi dve plošči naj bi se imenovali The Resurrectionists in Night Riders. Za prvi okus se da slišati tri nove pesmi na njihovem myspace naslovu: http://www.myspace.com/crippledblackphoenix in rekel bi, da še vedno imajo tisto brezčasno magijo, ki so jo imeli že pa prvem albumu. Da se ne bo kdo zmotil, nikakor ne zvenijo kot katerikoli band v katerem so kdaj igrali, pa tudi producent ni zraven dodal nič portisheadovskega. Njihova glasba bolj povzame tisto hladno otoško morbidnost, ki jo povdarijo z uporabo klavirja in godal, pa tudi meniški vokali iz ozadja dajo vsemu skupaj nek keltski pridih. Baje, da se zadeve že dobi na internetsih, za fizično izdajo pa bo potrebno še malo počakati.