Torej polno albumov, preveč v bistvu, tako, da nisem mogel drugače kot narediti top 20 z dodatkom častnih omemb:

01. Converge – Axe to Fall
Vse kar ste že lahko prebrali o temu albumu je res. Edino to, da je boljši od Jane Doe. Ker ni. Ampak je dober. Res dober in boljše od vsega, kar so Converge izdali od leta 2001. Kot, da se usedel na kak japonski hiter vlak, ki te pelje tako hitro, da ti odtrga glavo. Dokler plošča ne pride do zadnjih dveh pesmi, od katerih je zadnja pesem Wretched World zagotovo ena izmed petih najboljših pesmi, ki so jih Converge napisali v 19ih letih obstoja. Škoda le, ker je najbrž nikoli ne bodo odigrali v živo. Ali pač.

02. Nadja/Black Boned Angel – Christ Sent Light

V kopici albumov in kolaborativnih izdaj, ki jih je kanadski dvojec Nadja izdal v letu 2009, najbolj izstopa tale 21 minut dolga hreščeča poezija popolnosti. Ne vem, če je drone ali kako bi že imenoval tole, zvenel tako dobro, ampak tole je odlično in definitivno nekaj najboljšega pri čemur sta Nadja sodelovala. Tudi novozelandski producent Campbell Kneale, ki je poprej deloval pod imeni Birchville Cat Motel in Our Love Will Destroy the World, ima veliko zaslugo, da tole zveni tako kot zveni. Odlično.

03. Coalesce – OX
Starčki hardcora so se vrnili, da bi dokazali, da lahko po 10ih letih naredijo še vedno boljšo ploščo, kot jo Norma Jean ali pa The Secret nikoli ne bodo mogli. Seveda so pometli z vsemi brezveznimi metalcore bandi, hkrati pa tudi lepo nadgradili svojo zavidljivo diskografijo še z enim izjemnim izdelkom. Upam, da so zdaj dovolj stari, da bodo obstali kot band in, da kmalu izdajo še kaj, kajti več kot očitno imajo dovolj dobrih idej za vsaj še 10 let delovanja.

04. Dinosaur Jr. – Farm
Še eni starčki, ki so se pred parimi leti spet združili. Farm je druga plošča po ponovnem skupnem delovanju legendarnih alternativnih rockerjev Dinosaur Jr. Sicer niso dosegli odličnosti prvih albumov kot je npr. You’re Living All Over Me, ampak ne bi mogel reči, da so ostali kje daleč proč od starega šarma s katerim so si zagotovili tako zvesto publiko in takšen status kot ga imajo danes. Farm je super izdelek, primeren za sproščeno poslušanje v kateremkoli letnem času že.

05. Kylesa – Static Tension
Kylesa so od grobega sludge/punk benda prerasli v privlačno mešanico vseh mogočih zvrsti in vplivov, ki nabirajo okrog njih zanimiv spekter poslušalcev. Static Tension je zagotovo njihova najboljša kreacija do sedaj in, če rečem, da bi jih z njo lahko imenovali kar Pink Floyd modernega sludge metala, najbrš ne bom veliko zgrešil. Static Tension je plošča, ki jo kadarkoli izberem preko Blue Record ali pa Crack the Skye.

06. Animal Collective – Merriweather Post Pavillion
Definitivno najbolj omenjena plošča letošnjega leta. Smešno je da je izšla že v januarju, ko se je še prebavljalo plošče iz 2008. In že januarja smo vsi vedeli, da je to tiste vrste plošča, ki gre na top 2009 lestvice pa čeprav je bil šele januar. Takšni so pač Animal Collective, vedno z eno nogo pred vsemi ostalimi, takšna pa je tudi ta plošča, ki po mojem mnenju pomete z vsem, kar je neodvisni “rock” sproduciral letos.

07. Vivian Girls – Everything Goes Wrong

Drugi album teh simpatičnih deklet, ki pod tako pozitivno in z energijo nabito glasbo, dajejo tako žalostna besedila kot je tudi žalosten naslov albuma. Everything Goes Wrong je ironično plata na kateri je vse dobro, vse je pravzaprav odlično, Vivian Girls so definitivno eden izmed tistih bandov, ki ne bo ostal pozabljen, ko bo minila ta poplava plažnih lo-fi punk bandov, saj se tudi v svoji glasbi zlahka prebijejo, čez tipične tri akordne Beach Boys riffe, in tako dvignejo kocine s pesmimi kot so The Desert in Out for the Sun. Za na plažo.

08. Comadre – A Wolf Ticket

Punksi iz San Francisca so zagotovo eden izmed trenutno najboljših delujočih bandov v t.i. screamo/skramz/emo/punk/karkoliže sceni. S svojimi direktnimi koncerti navdušujejo po celem planetu, ponavadi pa najraje igrajo kar pri vas doma, oz. kot par let nazaj pri nas v Rogu. A Wolf Ticket je zares poslušljiv in ne vem ali je EP res tako kratek ali pa je tako dober, da takoj mine kot pač vse dobre stvari.

09. Wavves – Wavvves
Še en izvajalec od letos o katerem se je največ govorilo, najbolj pa seveda po zaslugi njegovega slavnega “zloma” na odru letos poleti v Barceloni, ko je zadet, po 20 minutnem uglaševanju kitare, izžvižgan odšel iz odra, brez, da bi do konca odigral kakšno pesem. Nathan Williams je pač zdolgočasen “mulc”, ki pokadi preveč trave, vendar pa dela dobro glasbo. Ne originalno, ne kvalitetno, ne dobro posneto, ne dobro odigrano, ampak pač samo dobro. Komadi so kratki, poslušljivi, preprosti in zabavni. Sam sem ga imel srečo videti v živo in koncert je bil točno tak kot glasba, zabaven, spontan in ne koncert tiste vrste, ki ga jemlješ preveč resno, kar pa mislim, da je tudi temeljno pri uživanju Nathanove glasbe.

10. Fever Ray – Fever Ray
S Fever Ray je Karin Deijer Andersson pokazala, da je ona tista, ki skrbi za hladen in temačen spekter glasbe, ki mi je bil pri elektronskem duu The Knife vedno bolj všeč od tistega poskakujočega techno dela. Solo prvenec je odličen temačen ambientalen elektronski album, ki se ga skoraj ne bi upal poslušati v temi. Lahko bi rekel, da mi je skoraj vseeno, če The Knife še kdaj kaj izdata, le da bo Fever Ray izdajala še naprej.

11. Cold Cave – Love Comes Close (Hladen new wave synth pop izpod bivših članov American Nightmare in Xiu Xiu.)
12. Mount Eerie – Winds Poem (Phil Elverum je še enkrat dokazal, da je glasbeni genij, tokrat je svoj gozdni folk pomešal z drone glasbo in black metalom.)
13. Blind to Faith – The Seven Fat Years are Over (Zakon prvenec starih belgijskih mačkov na katerem mešajo in your face powerviolence z holy terror hardcorom.)
14. Circle of Ouroborus – Tree of Knowledge (Finski atmosferični black metal, ki kot glavni vir navdiha najbrš ne bi izpostavil Bathory in Dark Throne, temveč Joy Division in Bauhaus.)
15. Urfaust – Einsiedler (Nizozemski pogrebni doom metal z najboljšim vokalom in odličnim ritualističnim vzdušjem.)
16. Built to Spill – There is No Enemy (Po serijah povprečnih meh-meh albumov so bradati starčki končno izdali album, katerega lahko poslušaš v celoti, brez preskakovanja pesmi.)
17. A Place to Bury Strangers – Exploding Head (Shoegaze, ki tako hrešči, da ti raznese glavo. Sicer se imajo za vse zahvaliti plošči Psychocandy, ampak tole je vseeno odlično.)
18. Do Make Say Think – Other Truths (Kanadski band, ki zna postrock še vedno narediti zanimiv in neklišejski, nekaj kar je dandanes čista redkost.)
19. To Kill a Petty Bourgeoisie – Marlone (Temačna in hladna glasba, napolnjena z edinstveno atmosfero, ki jo najdemo v filmih Davida Lyncha.)
20. Health – Get Color (Plesno hrupna kombinacija, ki te vedno udari na pravo mesto. Throbbing Gristle srečajo Liars v disku. Še zdaj mi je žal, da sem jih zgrešil v Zagrebu.)

Honourable mentions:
Black Lips – 200 Million Thousand
Blacklisted – No One Deserves to Be Here More Than Me
Bloody Panda – Summon
Crippled Black Phoenix – 200 Tons of Bad Luck
Graf Orlock – Destination Time Today
Limp Wrist – Self Titled
Micachu – Jewellery
OM – God is Good
Sunn O))) – Monoliths and Dimension
Sunset Rubdown – Dragonslayer
The Horrors – Primary Colours
Tombs – Winter Hours
Wet Hair – Dream
Why – Eskimo Snow
Woods – Songs of Shame

Koncerti:
Coalesce, Arena, Dunaj, 24. 06. 2009
Fucked Up, 07. 07. 2009, Močvara, Zagreb
Electric Wizard, Unwound, Bologna, 04. 09. 2009
Dinosaur Jr., Boogaloo, Zagreb, 30. 06. 2009
Wolves in the Throne Room, Arena, Dunaj, 17. 02. 2009
Wavves, Arena, Dunaj, 16. 02. 2009
Hypothermia, Escape, Dunaj, 27. 10. 2009
Alela Diane, Södra Teatern, Stockholm, 26. 09. 2009

Animal Collective, Merriweather Post Pavilion, Domino
Paviljon je bil odmeven še preden je bil sploh izdan. Cela internetna drama glede predčasnega “izpusta” albuma na net, pa potem izmenjevanje bodic z Grizzly Bear, ki so na svojem blogu objavili pesem iz predčasnega leaka, itd. No, album je izšel na vinilu danes, včeraj pa je pokasiral visokih 9,6 na Pitchforku. Nekateri že vpijejo o pristranskosti, ampak tako je pač vedno, ko band od težkih ciničnih kritikov dobi dobro oceno. Sam albuma še nisem slišal tako, da ne bom nič sodil. Je pa album cover tako grd, da je že lep.

Ritual, Beneath Aging Flesh and Bone, Reflections Records
Nemški hardkoraši Ritual so še dokaj mladi, ampak vseeno zelo produktivni. Po super prvi plati in še boljšem 7″ Wolves, prihajajo nazaj z novo ploščo na Reflection Records. Singalongi, dobri riffi in tisti pravi Unbroken true spirit, ki so ga vedno imeli so definitivni razlogi zakaj ne zamuditi te plošče.

Kylesa, Static Tensions, Prosthetic
Band zaenkrat ni dal ven skoraj nobenih informacij o svojem četrtem albumu, razen tega, da bo izšel 17. marca. Sem pa na Youtubu zasledil video za zgornjo pesem in avtor trdi, da je to nova/neimenovana pesem iz albuma, ki naj bi se imenoval Static Tensions. Neuradne informacije, ampak ker drugih informacij o albumu skoraj ni, mu pač verjamem.

ISIS
Pevec in kitarist Aaron Turner je na svojem blogu razkril, da se delo na novem ISIS albumu počasi zaključuje. Zmiksali naj bi že 6 pesmi od 8ih, ki bodo na albumu. Prav tako je razkril ime pesmi, ki je krožila v video obliki na youtubu, “20 minutes/40 years“. Ime albuma žal še ni znano, predvidevam pa, da bo izdan v CD obliki na Pattonovem Ipecacu, v LP obliki pa kar na HydraHead, kot skoraj vedno do sedaj.

Mono, Hymn to the Immortal Wind, Temporary Residence Limited
Hreščeči japonci so za razliko od zgornjih dveh, malo bolj radodarni s podatki o premikanju benda. Nova plošča izide 24. marca za Temporary Residence Limited. Prva plošča po treh letih, tokrat prvič posneta z orkestrom, ki je štel kar 28 članov. Preorder se bo začel 1. februarja, do takrat pa imate tukaj možnost poslušanja prve skladbe iz albuma, Ashes in the Snow.

The Appleseed Cast, Sagarmatha, The Militia Group
Če je prešnja, Peregrine, vsebovala kar dosti ekperimentalnih vložkov, od elektronike, do klasičnih TAC dolgih instrumentalov, se band z novim materialom vrača v bolj standardne vode. nove pesmi so opisali kot pretežno instrumentalne. Pesem Raise The Sails, si lahko poslušate na bandovi myspace strani. Album naj bi bil izdan 17. februarja.

Tombs, Winter Hours, Relapse
Drugi CD za band bo očitno prinesel nekaj hladnih uric iz grobnice. Relapse se je še enkrat izkazal, ko je vzel podse relativno mlad band, ki veliko obeta. Winter Hours bo izdan 17. februarja, nekaj novih pesmi se da slišati tudi tukaj.

Buried Inside, Spoils of Failure, Relapse
Še en band na Relapse, ki je navdušil v preteklosti in bo izdal novo ploščo. 3. marca bodo kanadčani izdali Spoils of Failure, naslednik Chronoclasta, ki je izšel “davnega” 2005. 4 leta, 8 pesmi, že more bit dobro.

Letos je bilo kar nekaj izletov v tujino, nekateri tudi po več dni, nekateri so bili bolj mišljeni kot izleti pa so se potem združili še z obiskom koncerta, seveda pa ne gre pozabiti tudi na festivale, ki pa so bolj razred zase in jih tukaj nisem toliko izpostavljal, saj je atmosfera klubskega koncerta nekaj čisto drugega kot atmosfera na festivalih. Zato tudi nisem omenil par stvari, ki bi jih bilo vredno, npr. češki festival FLUFF, pa nemški CMAR pa slovenski City Of, pa še kakšnega bi lahko naštel. Ampak evo, lestvica desetih klubskih koncertov letos, ki so mi bili res cream de la cream, ki so mi postavili dlake pokonci. Grem raje kar kronološko, se mi zdi, da tisto najboljši-najslabši ne pride toliko do izraza.

07.02.2008 Wolves in the Throne Room, Escape, Dunaj

Ameriški black metal kolektiv, ki na eni strani časti Filosofem, na drugi strani pa se ne spušča v trapaste nacional-socialistične filozofije, ki so pokvarile black metal v zadnjih letih. Vsi člani banda živijo na ameriškem podeželju, sredi gozdička, na kmetiji kjer si poizkušajo sami pridelovati hrano in se čimbolj umakniti pred civilizacijo. Tole je bila njihova prva evropska turneja, nastopili so v čudnem metalskem klubu na Dunaju, kjer se je zbralo nekaj naključnega občinstva, band pa je odprl duri v svojo ambientalno black metal hosto in me pustil brez besed.

08.02.2008 Baroness , Kylesa, Szene, Dunaj

Baroness sem gledal že drugič, prvič so šele tlakovali svojo glasbeno pot, tokrat pa so že poželi svojo slavo, saj so jih kovali v nebo vsi glasbeni kritiki, njihov Red Album pa je bila ena izmed najbolj omenjenih plošč leta 2007. Ker so na njej mogoče malo omilili svoj stil sem bil mnenja, da na Dunaju ne bodo tako usekali kot so v Italiji leto pred tem, ampak band je dokazal, da so v živo še vedno izvrstni. Sicer so jih za kanček še vedno prekosili savannaški sludge punksi Kylesa, ki pa so pokazali kaj se to pravi. Čeprav brez basista, ki se zaradi bolezni v družini koncerta ni udeležil, ampak še vedno tako udarno, da nas je vse odpihnilo. Najbrš tudi po zaslugi dveh bobnarjev, ki sta izvrstno usklajena kot dva indijaska vrača.

05.05.2008 Cursed, Mönster, The Plague Mass, Arena, Dunaj

Cursed naj bi bili punk band, ampak ko dihaš isti zrak kot Chris Collohan, se ti zdi, kot da si pristal na pikniku z Antonom LaVeyem. Nepozaben koncert, na nepozabni turneji, ki je bila v čast nepozabni plati, ampak na koncu se je vse končalo tako kot se je. RIP.

14.05.2008 Gregor Samsa, Chelsea, Dunaj

Nekaj najbolj nežnega in v vatko zavitega. Na koncertu je prav vse imelo smisel – postavitev glasbenikov na odru, uporaba vseh instrumentov, ki so jih privlekli na oder, pa če so bili še tako gromozanski, pa še vsi ljubezenski pogledi, ki sta si jih na odru izmenjala glavna protagonista. Na tej turneji sta prvič kot člana banda tudi na turneji, sodelovala tudi kreativni duo iz Kayo Dot. Še malo in nam bodo Gregor Samsa pokazali, kaj znajo tudi v Novi Gorici. Ne zamudite.

25.05.2008 Explosions in the Sky , Eluvium, Flex, Dunaj

Eni izmed kreatorjev žanra postrock so spet dokazali, da kdor zna ta pač zna. Ne glede na to koliko bandov jih kopira, EITS so še vedno globoko v svojem sedlu in to delajo dobro. Tudi v živo. Koncerta ni pokvarilo niti to, da smo zamudili Eluviuma, da je bila dvorana skrajno neprimerna za koncert te sorte in, da je bilo dosti preveč ljudi in se je bilo treba gužvati in prerivati, da si sploh lahko kaj videl.

23.06.2008 Comadre, Trainwreck, Dvorana Rog, Ljubljana

Dva super banda, brez kakršnega koli attituda, čisti punk in akcija v živo. Comadre mi do tega koncerta sploh niso bili všeč, po tem pa kot, da bi poslušal drug band. Trainwreck sem to poletje gledal štirikrat v parih mesecih, ampak v živo eden najbolj zakon bandov. K odličnosti koncerta je dosti prispevalo tudi to, da sem prvič gledal koncert v Rogu in pa tudi to, da se je prikazalo ogromno ljudi in sem se tako res počutil kot na koncertih 4 leta nazaj, ko so bili koncerti lepo obiskani in je vse imelo nek namen.

16.10.2008 Animal Collective, Axolotl, Menza pri Koritu, Ljubljana

Animal Collective in Ljubljana pt. 1 from walking home on Vimeo.
Ne glede na to koliko jih dviguje v zrak Pitchfork in koliko ljudi jih zaradi tega ne mara oz. podcenjuje, Animal Collective so dokazali, da so v živo eden izmed najbolj kreativnih bandov kar sem jih kdaj gledal in so nekaj čisto drugega kot večina današnjih bandov, ki so se zatekli pod izraz “indie rock”. S svojo glasbo so ustvarili že skoraj šamansko amtosfero, z vizualijami pa so spremenili Menzo v džunglo za eno noč.

30.10.2008 Les Savy Fav, Forum, London


Če v isti noči gledaš Shellac, Lightning Bolt in Les Savy Fav, se je res težko odločiti kateri band ti je bil najbolj všeč. Ampak po predstavi, ki jo je izvedel tisto noč sloviti Tim Harrington (in ta predstava ni bila nič drugačnejša od vsakega drugega LSF koncerta, glede na videe in fotke iz interneta) je na to vprašanje precej bolj enostavno odgovoriti. Koncert, ki je izgledal bolj kot cirkuška predstava. To, da tip v živo ne poje tako dobro, kot na posnetkih, sploh nima nobene veze. Ne vem, če bi kdo lahko lepše odpel karkoli med delanjem takšnih traparij. Video pove vse.

09.11.2008 Disfear, Doomriders, Mostovna, Nova Gorica

Dva zakon benda na istem koncertu, čeprav so Disfear totalno ukradli show Doomridersom, so pa ti predstavili par novih pesmi, ki so zvenele odlično. Še nikoli nisem videl, da bi se crusterji in hardkoraši tako lepo razumeli na istem koncertu.

07.12.2008 Ceremony, Never Healed, ŠMOCL, Laško

Malo ljudi ampak veliko vsebine. Dobra žurka pa čeprav pred 20 glavo množico. Vsekakor takšna situacija, kjer se izkažejo samo tisti “pravi” bandi in Ceremony so se. Vsaj meni. Izbira komadov kar sproti, smešni monologi pevca, zadovoljen folk in še kaj. Lep konec koncertnega leta.

In ljudi se je prikazalo ogromno! Začuda je bilo veliko obiskovalcev tudi starejših let, kar je precej zanimivo videti na Metelkovi, kamor se hodi itak samo mularija zakajati in napajati. Koncert je bil baje že en dan prej razprodan tako, da se je v Menzi obetala zakajena švic savna in nič čudnega ni bilo videti celoten merch pult pred vrati pod streho.

Vprašanje, ki se je najbrš porajalo vsakemu od nas, je bilo kako bo band izvedel koncert. Znani so po svoji nepredvidljivosti in nevsakdanjosti, tako da je bilo za pričakovati nekaj sila eksperimentalnega, čeprav se je mogoče zdelo, da so tiste svoje najbolj divje ideje dali iz sebe že na zgodnjih albumih, in da se bodo sedaj držali bolj zabetonirane koncertne oblike.

Vse skupaj se je začelo okrog 21.30 po urniku z Axolotlom in napol prazno dvorano. Axolotl je umetniško ime Karla Bauerja, ki je navkljub germansko zvenečemu imenu ameriškega državljanstva. Glasbeno se giblje po zelo ambientalnemu spektru, ki ga ustvarja s samplanjem violine in dodajanjem elektronsko generiranih zvokov in šumov. Precej kul ambientalna elektronika, vendar lahko rečem, da v živem nastopu ni bilo prav nič zanimivega. Gledati tipa na odru, kako obrača gumbe in šepeta v mikrofon ne more obdržati poslušalca v koncentraciji za dolgo časa in izgledalo je kot, da se tega zaveda tudi sam Axolotl tako, da je svoj nastop končal po parih pesmih in dobre pol ure programa kar je bilo ravnoprav, saj je segrel obiskovalce, ki so počasi kapljali in se pripravljali na vrhunec večera.

Premor je bil dolg in, ko se je trojka spravila na oder je Menza že krepko škripala od napolnjenosti. Oder je bil navkljub minimalistični zasedbi, do konca napolnjen s pulti elektronskih igrač in tudi posameznimi inštrumenti. Animal Collective navkljub prevladajoči elektroniki v svoji glasbi, uporabljajo kar nekaj klasičnih instrumentov kot tudi nekaj sila nenavadnih, npr. nekaj kar je izgledalo kot veliko plastično kladivo. Omembe vredne so bile tudi njihove luči, ki so v živih barvah sekale in dvigovale atmosfero skladno z glasbo.

Zanimivo je bilo gledati kako si trojka deli položaje v bandu in kdo skrbi za kaj v bandu. Na prvi pogled je izgledalo kot, da Avey Tare in Panda Bear opravljata večino dela, saj sta si delila vokale in različne instrumente, vendar je v določenih trenutkih vidno, da ima tudi Geologist izza zelo založenega električnega pulta pomembno funkcijo v proizvajanju epskega in zelo trippy zvoka.

Ne glede na to kako sem si predstavljal Animal Collective koncert, so me totalno presenetili in ponudili nekaj čisto drugega, vendar hkrati nekaj čisto njihovega, zelo zelo eksperimentalno, halucinogeno vendar še vedno tako zelo animalcollectovsko. Set lista je bila sestavljena v večini iz novih pesmi, ki izidejo na napovedanem albumu, Merriweather Post Pavilion, januarja 2009. Tudi stare pesmi, ki so bile povečini iz Strawberry Jama, so bile izvedene zelo samosvoje, včasih prav neprepoznavno. Ravno pri enem izmed bolj opaznem komadu iz SJ, pesmi Fireworks, so dokazali česa so zmožni, saj so na isto podlago najprej vpeljali Fireworks, nato so sredi pesmi zlili vse skupaj v neko totalno drugo pesem in jo potem na koncu spet zakjučili s Fireworks temo. Spet pri drugi pesmi se je izkazalo kako zelo usklajeni so, saj sta se Avey Tare in Panda Bear nenormalno natančno ujemala v dvoglasnem petju in kričanju, ki se je tako harmonično zlilo, da je izpadlo kot, da vse skupaj prihaja iz enih ust. Podlage so bile včasih tako divje in živalske, da se mi je na trenutke zdelo kot, da stojim sredi džungle na nekem živalskem rejv partiju. Na trenutke so vključevali afriške plemenske tribal ritme, spet drugič je na plan privrela njihova otroška igrivost in razigranost, ki se je pokazala v živahnem tipkanju po sintesajzerju in največji vrhunec koncerta je bil, ko so po zaključenem enournem uradnem delu prišli nazaj na oder, saj se publika ni in ni mogla potolažiti s tako kratkim koncertom in je s parminutnim ploskanjem privlekla trojko nazaj na oder. In kako bi mi bilo žal, če jih ne bi bilo nazaj saj so v bis vključili Peacebone, ki je vzdignila celotno dvorano za par centimetrov višje v zrak. Bis je vseboval še Panda Bearovo Comfy in Nautica iz njegovega odličnega debut albuma, zaigrali pa so še dve nove pesmi. Uro in pol dolg koncert, ki je imel vsega skupaj dvakrat premor med pesmimi, ostale pa so bile povezane v florescentni mišmaš.

Najbrž je bil na koncu kdo rahlo razočaran saj je težko, da bi s svojim nenavadnim in ekscentričnim stilom bili všeč prav vsakemu v dvoranu, čeprav sem vedno, ko sem na hitro pogledal po dvorani videl samo nasmejane in razgirane obraze. Animal Collective in njihovo glasbo je treba jemati kot nekakšen eksperiment, ki se vedno prikaže v drugačni obliki in v drugačnih živih barvah. Za zaključek bom uporabil kar stavek, ki ga je obiskovalec zraven mene v svojem delirju namenil bandu, ko so odhajali iz odra “never sell out, please, never sell out!” Za vse, ki so koncert zamudili in za vse, ki hočejo obuditi vročico včerajšnjega večera, spodaj še dva videa.

Link do fotogalerije

Animal Collective in Ljubljana pt. 1 from walking home on Vimeo.

Animal Collective in Ljubljana pt. 2 from walking home on Vimeo.

V senci prihajajočega koncerta, ki se ima zgoditi naslednji četrtek 16.10.08 v ljubljanski Menzi pri Koritu, je band “napovedal” nov album. Napovedal v narekovajih, ker so po svoje lansirali novice skozi prenovljeno spletno stran http://myanimalhome.net na kateri kraljuje napis Merriweather Post Pavilion, ki naj bi bil naslov novega albuma. Album naj bi izšel januarja, po pričakovanjih za založbo Domino, na kao-uradnem AC message boardu pa je bil objavljen tudi tracklist, ki pa bo lahko tudi drugačen oz. ni še sigurno kako se bodo vse pesmi imenovale. Navkljub temu se da nove pesmi kot sta Taste in Brother Sport, slišati iz live Youtube videov.

Še tracklist:

01 In The Flowers
02 My Girls
03 Also Frightened
04 Summertime Clothes
05 Daily Routine
06 Bluish
07 Guys Eyes
08 Taste
09 Lion In A Coma
10 No More Runnin
11 Brother Sport

Par dni nazaj premierno predvajani video na Pitchfork TV, je seveda kmalu zaokrožil tudi po drugih video hosting spletnih straneh. Band tokrat predstavlja video za naslovno pesem novega EPja, ki izide v začetku maja in o katerem sem že pisal.

Sam video mi ni nek presežek, je pa pesem zato toliko boljša, še vedno v tipičnem mavričastem hiperaktivnem Strawberry Jam slogu, ki ga band uspešno prenese tudi v video kjer nas mučijo s kockasto barvitostjo. Pazite na oči.

Novi EP naj bi vseboval še eno novo pesem, ki je bila posneta s producentom Nicolasom Vernhesom, z novo izdajo pa naj bi band plaval v “nove vode”. Bil bi razočaran če ne bi.

EP poimenovam Water Curses (nove vode, a štekaš?) bo izdan 5. maja vAngliji in Evropi, ter dan kasneje v Ameriki, za oba tržišča bo poskrbela neodvisna založba Domino, EP pa bo na voljo tako v CD kot v 12″ obliki. To!