w/ Ceremony, Ritual, Rot In Hell and Abolition. Roadtrip anyone?

Letos je bilo kar nekaj izletov v tujino, nekateri tudi po več dni, nekateri so bili bolj mišljeni kot izleti pa so se potem združili še z obiskom koncerta, seveda pa ne gre pozabiti tudi na festivale, ki pa so bolj razred zase in jih tukaj nisem toliko izpostavljal, saj je atmosfera klubskega koncerta nekaj čisto drugega kot atmosfera na festivalih. Zato tudi nisem omenil par stvari, ki bi jih bilo vredno, npr. češki festival FLUFF, pa nemški CMAR pa slovenski City Of, pa še kakšnega bi lahko naštel. Ampak evo, lestvica desetih klubskih koncertov letos, ki so mi bili res cream de la cream, ki so mi postavili dlake pokonci. Grem raje kar kronološko, se mi zdi, da tisto najboljši-najslabši ne pride toliko do izraza.

07.02.2008 Wolves in the Throne Room, Escape, Dunaj

Ameriški black metal kolektiv, ki na eni strani časti Filosofem, na drugi strani pa se ne spušča v trapaste nacional-socialistične filozofije, ki so pokvarile black metal v zadnjih letih. Vsi člani banda živijo na ameriškem podeželju, sredi gozdička, na kmetiji kjer si poizkušajo sami pridelovati hrano in se čimbolj umakniti pred civilizacijo. Tole je bila njihova prva evropska turneja, nastopili so v čudnem metalskem klubu na Dunaju, kjer se je zbralo nekaj naključnega občinstva, band pa je odprl duri v svojo ambientalno black metal hosto in me pustil brez besed.

08.02.2008 Baroness , Kylesa, Szene, Dunaj

Baroness sem gledal že drugič, prvič so šele tlakovali svojo glasbeno pot, tokrat pa so že poželi svojo slavo, saj so jih kovali v nebo vsi glasbeni kritiki, njihov Red Album pa je bila ena izmed najbolj omenjenih plošč leta 2007. Ker so na njej mogoče malo omilili svoj stil sem bil mnenja, da na Dunaju ne bodo tako usekali kot so v Italiji leto pred tem, ampak band je dokazal, da so v živo še vedno izvrstni. Sicer so jih za kanček še vedno prekosili savannaški sludge punksi Kylesa, ki pa so pokazali kaj se to pravi. Čeprav brez basista, ki se zaradi bolezni v družini koncerta ni udeležil, ampak še vedno tako udarno, da nas je vse odpihnilo. Najbrš tudi po zaslugi dveh bobnarjev, ki sta izvrstno usklajena kot dva indijaska vrača.

05.05.2008 Cursed, Mönster, The Plague Mass, Arena, Dunaj

Cursed naj bi bili punk band, ampak ko dihaš isti zrak kot Chris Collohan, se ti zdi, kot da si pristal na pikniku z Antonom LaVeyem. Nepozaben koncert, na nepozabni turneji, ki je bila v čast nepozabni plati, ampak na koncu se je vse končalo tako kot se je. RIP.

14.05.2008 Gregor Samsa, Chelsea, Dunaj

Nekaj najbolj nežnega in v vatko zavitega. Na koncertu je prav vse imelo smisel – postavitev glasbenikov na odru, uporaba vseh instrumentov, ki so jih privlekli na oder, pa če so bili še tako gromozanski, pa še vsi ljubezenski pogledi, ki sta si jih na odru izmenjala glavna protagonista. Na tej turneji sta prvič kot člana banda tudi na turneji, sodelovala tudi kreativni duo iz Kayo Dot. Še malo in nam bodo Gregor Samsa pokazali, kaj znajo tudi v Novi Gorici. Ne zamudite.

25.05.2008 Explosions in the Sky , Eluvium, Flex, Dunaj

Eni izmed kreatorjev žanra postrock so spet dokazali, da kdor zna ta pač zna. Ne glede na to koliko bandov jih kopira, EITS so še vedno globoko v svojem sedlu in to delajo dobro. Tudi v živo. Koncerta ni pokvarilo niti to, da smo zamudili Eluviuma, da je bila dvorana skrajno neprimerna za koncert te sorte in, da je bilo dosti preveč ljudi in se je bilo treba gužvati in prerivati, da si sploh lahko kaj videl.

23.06.2008 Comadre, Trainwreck, Dvorana Rog, Ljubljana

Dva super banda, brez kakršnega koli attituda, čisti punk in akcija v živo. Comadre mi do tega koncerta sploh niso bili všeč, po tem pa kot, da bi poslušal drug band. Trainwreck sem to poletje gledal štirikrat v parih mesecih, ampak v živo eden najbolj zakon bandov. K odličnosti koncerta je dosti prispevalo tudi to, da sem prvič gledal koncert v Rogu in pa tudi to, da se je prikazalo ogromno ljudi in sem se tako res počutil kot na koncertih 4 leta nazaj, ko so bili koncerti lepo obiskani in je vse imelo nek namen.

16.10.2008 Animal Collective, Axolotl, Menza pri Koritu, Ljubljana

Animal Collective in Ljubljana pt. 1 from walking home on Vimeo.
Ne glede na to koliko jih dviguje v zrak Pitchfork in koliko ljudi jih zaradi tega ne mara oz. podcenjuje, Animal Collective so dokazali, da so v živo eden izmed najbolj kreativnih bandov kar sem jih kdaj gledal in so nekaj čisto drugega kot večina današnjih bandov, ki so se zatekli pod izraz “indie rock”. S svojo glasbo so ustvarili že skoraj šamansko amtosfero, z vizualijami pa so spremenili Menzo v džunglo za eno noč.

30.10.2008 Les Savy Fav, Forum, London


Če v isti noči gledaš Shellac, Lightning Bolt in Les Savy Fav, se je res težko odločiti kateri band ti je bil najbolj všeč. Ampak po predstavi, ki jo je izvedel tisto noč sloviti Tim Harrington (in ta predstava ni bila nič drugačnejša od vsakega drugega LSF koncerta, glede na videe in fotke iz interneta) je na to vprašanje precej bolj enostavno odgovoriti. Koncert, ki je izgledal bolj kot cirkuška predstava. To, da tip v živo ne poje tako dobro, kot na posnetkih, sploh nima nobene veze. Ne vem, če bi kdo lahko lepše odpel karkoli med delanjem takšnih traparij. Video pove vse.

09.11.2008 Disfear, Doomriders, Mostovna, Nova Gorica

Dva zakon benda na istem koncertu, čeprav so Disfear totalno ukradli show Doomridersom, so pa ti predstavili par novih pesmi, ki so zvenele odlično. Še nikoli nisem videl, da bi se crusterji in hardkoraši tako lepo razumeli na istem koncertu.

07.12.2008 Ceremony, Never Healed, ŠMOCL, Laško

Malo ljudi ampak veliko vsebine. Dobra žurka pa čeprav pred 20 glavo množico. Vsekakor takšna situacija, kjer se izkažejo samo tisti “pravi” bandi in Ceremony so se. Vsaj meni. Izbira komadov kar sproti, smešni monologi pevca, zadovoljen folk in še kaj. Lep konec koncertnega leta.

Evo ga, zloglasni spisek, ki krasi vse spletne strani (klik, klik, klik in klik) v zadnjem času . Najboljše stvari, ki so se zgodile letos, hmmm…. Plošč je bilo kar nekaj in zaenkrat se bom raje držal kar teh, če se mi bo dalo pa pridejo na vrsto še kake druge zadeve, ki so se zvrstile letos.

Če ostanem pri ploščah, letos jih je bilo toliko, da bi jih z lahkoto razporedil v top50, ampak ker se mi res ne da, in ker sem že top10 težko izbral, brez, da bi delal krivicio komu, naj kar ostane pri tem. Torej, kaj me je največkrat spremljalo na vinilu, računalniku, na mp3 playerju, v avto radiu, v službi, na poti na koncert ali kam drugam?

10. No Age – Nouns
Ena izmed najbolj zanimivih stvaritev v indie rocku letos. Mešanica hitrega punkrock ritma podloženega z zasnjanimi shoegazerskimi melodijami. Vzbudili so ogromno hrupa in lepo opozorili nase, verjamem, da ga bodo še več v prihodnjih letih.

9. Lack – Saturate Every Atom
Danski band, ki bi lahko bivše člane Refused naučil trik ali dva, ki so jim ušli iz glave potem, ko so razpustili band. Vsaj glede na to, kaj izdajajo sedaj. Revolucionarni punk, ki je obenem rock in pove več kot večina hardcore punk scene, pa brez, da bi sploh kdaj zakričali v mikrofon. Hkrati pa odlična podlaga, ki mi je dostikrat zamigala boke, nazadnje tudi v živo na Češkem. Definitivno eden boljših coverjev letos!

8. Nick Cave and The Bad Seeds – Dig Lazarus Dig
Starina Nick Cave se je najbrš zameril vsem starim fanom, ko je opustil baladni in temačni pop in pristal v nažigaškem blues rocku, ampak za moje pojme je na super kitarske podlage vnesel zadosti starega šarma in morilske atmosfere, ki pa je bila, jebiga, tokrat bolj poskočna in v stilu vseh vesternov, ki jih je “oglasbil” v zadnjih letih. Prav nič pussy blues.

7. Boris – Smile
Japonski posebneži so zaznamovali ’08 z nasmejano pločo, ki je bila nekakšen mix vsega kar so delali v svoji karieri. Japonska verzija je bila najbrš bolj zanimiva, a tudi bolj ekstravagantna, kar ni vedno v redu, ameriška verzija pa je bila toliko bolj primerna za ponavljajoče poslušanje.

6. Torche – Meanderthal
Stonerski velemojstri, ki so dokazali, da še vedno znajo pisati najbolj žgoče riffe na svetu. Vsemu skupaj dodaj še odličen artwork in imaš eno izmed boljših plošč letošnjega leta. Ploščo, ki je metal in pop obenem a še vedno ne dolgočasna, ne predvidljiva in totalno vredna vsakega zamaha z glavo, vsakega air guitara, ki sem ga podoživel z njimi letos.

5. Portishead – Third
Posebneži v triphopu, ki nekako ne spadajo v nobenega od predalčkov v katere so jih v vseh letih obstoja uvrstili kritiki in fani. Mešanje trdih industrialnih podlag, skoraj angelskega petja pevke in komadov, ki so tako raznoliki in dobri kot je dobro in raznoliko življenje. Biser v neodvisni sceni in lahko samo rečem hvala za vrnitev in upam na še kaj tako dobrega. Me je kar malo sram, da sem tako dolgo odlašal preden sem se spravil poslušati tole ploščo.

4. Fucked Up – Chemistry of Common Life
Ko sem že mislil, da ne bodo zmogli ponoviti odličnosti prejšnje plošče, je kanadski punk kolektiv, postavil spet vse na glavo, izdal plato za indie velikanko Matador, s čimer so “izdali” veliko starih (crusterskih) fanov, za moje pojme pa so spet izdali odlično stvar s katero so še enkrat kot že tolikokrat poprej dokazali, da zmorejo punk še vedno narediti zanimiv in inovativen. Plošča iz katere bi se mnogi lahko marsikaj naučili!

3. Cursed – Third: Architects of Troubled Sleep
Plošča, ki je kronala že tako odlično pot tega neponovljivega kanadskega banda. Na žalost se je vse končalo prehitro in na tako neumen način, a tako pač je. Trojka ostaja spomin na leto 2008 in je bila v mojih ušesih kar dolgo obdobje. Besedila za možgane, ritem za norenje, band za vedno.

2. Gregor Samsa – Rest
Nekaj najbolj nežnega kar sem letos slišal, glasba, ki je tako mehka kot, da bi bila zavita v vato. Zakonski parček in vsi ostali glasbeniki, ki tvorijo jedro Gregor Samse so z Rest zame letos izdali postrock ploščo leta in naredili še več. Pustili so za seboj zanke in ovinke v katerih se lovijo bandi, ki samo ponavljajo že slišane vzorce, medtem, ko so GS naredili nekaj svojega in intimnega. Kot pravijo sami o sebi, nikoli hitri in “krneki”.

1. Ceremony – Still Nothing Moves You
Ko poslušam to ploščo, končno razumem kako so se počutili hardkoraši v 80ih, v časih Black Flag in Minor Threat, v časih, ko punk ni pomenil 3000e honorarja, big mac menuja in nove usnjene najkice. Plošča, ki ti vrne vero v punk in, ki je zame postavila nekatere pojme nazaj v sceno v času, ko ima povprečen hardcore band življensko dobo, ki traja največ dva albuma, v časih, ko nihče ne posluša več bandov, ki jih je poslušal 3 leta nazaj, v času, ko je vse skupaj samo še farsa in industrija.

V času, ko je bil ATN neaktiven se je zgodilo kar nekaj stvari. Pustimo pri miru vse novice iz glasbenega sveta. Zgodilo se je kar dosti koncertov na naših tleh. Meni osebno so bili najbolj zanimivi:

Doomriders (fotka zgoraj), Disfear, 9.11.2008, Mostovna, Nova Gorica (večjo galerijo si lahko ogledate na Storm Inside)

Ameriški častilci danzigovskega hard rocka Doomriders so se odlično izkazali in nas pustili v pričakovanju novega albuma, ki naj bi izšel v 2009, švedski kralji motcrusta Disfear, pa so nas totalno pregazili z odlično koncertno energijo, ki je navdušila novogoriško Mostovno. Zagotovo ena izmed svetlejših točk koncertnega dogajanja v ’08!

Daitro, Senata Fox, Elodea, 22.11.2008, Menza pri Koritu, Ljubljana

Slovenski morbidneži Elodea so poplavili Menzo s štirimi novimi kompozicijami, ki jih bo potrebno vsaj še enkrat prebaviti za dobro razumevanje, zagrebško-reška powerviolence rockerji Senata Fox so nas spravili na kolena in v smeh, francoski emo punksi Daitro pa so znova dokazali, da ne spadajo med tipične francoske Amanda Woodward klone in so usekali s pravo zmesjo strasti in lepote tako kot znajo le oni.

Grief, Trap Them, The Secret, 05.12.2008, Mostovna, Nova Gorica

Italjanski kaotični in z efekti podprti The Secret so napravili generalko pred svojo prvo ameriško turnejo, medtem, ko so američani Trap Them drugič butnili Evropo v jajca s svojim nasilnim in rockerskim mixom d-beat tempa pomešanim z grindcorom in hardcorom. Za konec so legende doom metala Grief dokazali, da nakljub častitljivi starosti nekaterih članov še vedno znajo žagati in to tako počasi, da so to preživeli le redki.

The Plague Mass, Melete, 06.12.2008, MCP, Postojna

Novo upanje slovenske scene, Melete iz postojnskega konca, so udarili s svojo nekompromisno mešanico screamo nasilja in crusterske ritmike, medtem ko so avstrijcki The Plague Mass kot že tokrat poprej v Sloveniji, zaigrali na svoje revolicionarne punk-hardcore-metalcore strune.

Ceremony, Never Healed, Final Approach, 07.12.2008, ŠMOCL, Laško

Dolgočasni nedeljski dan je v skoraj praznem Laškem še kako prevetrila zanmiva trojka. Final Approach so se dobesedno tresli na odru, saj jim je nagajala elektrika, a so vseeno lepo izvedli svoj oldschoolerski hardcore program, Never Healed so bili hitri in to dobesedno, saj so že med koncertom skrivali na odru, nato pa po slabih štirih skladbah tudi odšli iz odra, Ceremony pa so nam peščici zagretežev pripravili obred, kot da ne bomo pozabili. Zagrabili so nas za vrat v stilu 90s powerviolence hardcore bandov tipa Spazz in Dropdead ter vse naelektrili s kitarskim predrkavanjem gotičarskega kitarista in direktnega pevca, ki pooseblja vse kar mi je dobro v današnji hardcore sceni. Nobenega posi hardcore zavajanja, čista negativnost in večna tema.

Ceremony so punk band, ki je v parih letih kot nevihta obšel svetovno hardcore punk sceno in za sabo so pustili samo razdejanje in čisto navdušenje. Kaj je tista skrivna začimba, ki deluje tako učinkovito, nam zna ostati skrivnost saj roko na srce, Ceremony niso odprli novih vrat v žanru. Mogoče je ravno enostavna mešanica hardcore hitrosti, power violence agresije in čistega punk duha tisto kar vžge. Peterica je navzven karseda skrivnostna in skromna. Njihova myspace stran je obrezana vseh glavnih modulov, na voljo sta nam le email naslov, uradna spletna stran in par komadov za pokušino. V času, ko je myspace profil najbolj zanesljiv booking agent za večino bandov, je to vsekakor čudna poteza, ampak s tem Ceremony samo pokažejo, da ne jebejo klasičnih puhlic v katere se je ujela večina novih bandov ampak delajo svojo stvar na samosvoj način, po stari poti.

Po dveh 7″ in enem full length albumu so svojo uspešno pot kronali še z drugim velikim albumom Still Nothing Moves You. Če je bil prejšnji full length album Violence Violence zaznamovan z krvavo bolečimi agresivnimi riffi in velikim uporabljanjem besedice fuck v besedilih, potem je Still Nothing Moves You samo še bolj zloben, agresiven ciničen kot prej. Fuck pa pač ne slišimo več tolikokrat.

V 21ih minutah izpljunejo nad nas 15 komadov, med katerimi definitivno najbolj vžgeta prvi Dead Moon California s svojim dolgim introm, ki na koncu useka z odličnim bobnanjem in zakon melodijo, ter četrta He-God – Has Favored Our Undertakings z nepozabnim refrenom “Thunder and lightning protect me from god/I won’t be skull fucked by faith/I am the upside down cross”. Na celi plošči nas band zasipa iz ene z učinkovitimi power violence izbruhi, ki prinesejo vsakemu hitro in gotovo smrt, na drugi strani pa vpletajo veliko počasnih in živčnih delov pri katerih bi najraje s pestjo naredil luknjo v zid. Plata nikoli ne izgubi šusa, nikjer ni nobenega riffa preveč, pesmi so napisane tako, da je poslušalec skozi z mislimi pri stvari, hkrati pa je kombinacija epskih počasnih uvodov in naspidiranih vrhuncev tista prava za podžiganje koncertne atmosfere, kar so tudi dokazali prejšnje leto v Ljubljani, ko so odpihnili streho v Gali Hali.

Ceremony uporabljajo minimalizem tudi pri samem pakiranju gatefold ovitka, na notranji strani najdemo sliko moleskin zvezka, besedila pa so enostavno tiskana na dolg bel list. Sama besedila so sol v juhi, vrh ledene gore, ki ima tako dober okus, ko ga dosežeš in tudi besedila so tista, ki dajo plošči pravi volumen, ko jih na ves glas svojih pljuč kričiš v sobi medtem, ko že desetič zaporedoma poslušaš vrteči se kos plastike. Priporočljivo branje in mali opus, ki že s ciničnim naslovom pove kaj je narobe v današnji punk sceni. Ko drugič slišiš ploščo, že znaš vsa besedila na pamet, tretjič pa že brezglavo kričiš v živo v singalongu. Vsak svojo vrstico besedil odpojeta tudi vokalista skupin Sabertooth Zombie in Blacklisted, Cody Sullivan in George Hirsch.

Enostavna punk etika, odlična cinično-agresivna besedila, prava glasbena kombinacija in odličen nastop v živo, ki si ga vsak zapomne, to so komplimenti, ki si jih želi slišati vsak band. Ceremony vse to vsebujejo. Mogoče je še prekmalu za omenjanje najboljših plat leta ampak leto vse počasi končuje in mislim, da je to ena izmed plošč, ki sem jo največkrat poslušal letos. 21 minut besa, ki se ga zlepa ne naveličaš!

P.S. 7. decembra ’08 se jih bo dalo preveriti v živo v Laškem klubu ŠMOCL kjer bodo nastopili z Never Healed in Final Approach.

White, white horses, they wil take me awaaaaaay…… Glede na to, koliko prahu je vzdignila zadnja Portishead plošča je kar smešno, da je bila večina ljudi, ki so jo tako povzdignili v višave, ob izide prejšnje Portishead plošče stara hm.. 11 let? No, tudi sam spadam v to slednjo generacijo in kaj se slepim, tudi meni osebno je Third zakon, The Rip pa je zame definitivno eden izmed najbolj gold komadov iz plošče. Stvar, ki jo objavljam pa je poseben homage bandu in plošči. Radiohead so v preteklosti že odigrali kak cover, imo nekaj najboljšega na tem področju jim je uspelo z Ceremony, The Rip pa tudi odlično zveni v akustični preobleki, čeprav sem ob pogledu na macbooka na mizi upal, da bodo vključili tudi elektronski del, ki se pojavi v zadnji polovici originalnega komada. Pa nič zato, pesem vseeno izpade super!

Ameriški premaknjenci Ceremony, ki so na pretekli EU turneji z Bane in Have Heart očarali tudi občinstvo v Ljubljani, mislijo izdati novo ploščo, ki bo nasledila 7″ Scared People in LP Violence Violence. Plošča naj prvotno ne bi imela naslova, nato pa so se odločili za naslov Still Nothing Moves You. Plošča naj bi izšla za Bridge 9 Records, 5. avgusta. Še evropsko turnejo napovejo pa bo…