Torej polno albumov, preveč v bistvu, tako, da nisem mogel drugače kot narediti top 20 z dodatkom častnih omemb:

01. Converge – Axe to Fall
Vse kar ste že lahko prebrali o temu albumu je res. Edino to, da je boljši od Jane Doe. Ker ni. Ampak je dober. Res dober in boljše od vsega, kar so Converge izdali od leta 2001. Kot, da se usedel na kak japonski hiter vlak, ki te pelje tako hitro, da ti odtrga glavo. Dokler plošča ne pride do zadnjih dveh pesmi, od katerih je zadnja pesem Wretched World zagotovo ena izmed petih najboljših pesmi, ki so jih Converge napisali v 19ih letih obstoja. Škoda le, ker je najbrž nikoli ne bodo odigrali v živo. Ali pač.

02. Nadja/Black Boned Angel – Christ Sent Light

V kopici albumov in kolaborativnih izdaj, ki jih je kanadski dvojec Nadja izdal v letu 2009, najbolj izstopa tale 21 minut dolga hreščeča poezija popolnosti. Ne vem, če je drone ali kako bi že imenoval tole, zvenel tako dobro, ampak tole je odlično in definitivno nekaj najboljšega pri čemur sta Nadja sodelovala. Tudi novozelandski producent Campbell Kneale, ki je poprej deloval pod imeni Birchville Cat Motel in Our Love Will Destroy the World, ima veliko zaslugo, da tole zveni tako kot zveni. Odlično.

03. Coalesce – OX
Starčki hardcora so se vrnili, da bi dokazali, da lahko po 10ih letih naredijo še vedno boljšo ploščo, kot jo Norma Jean ali pa The Secret nikoli ne bodo mogli. Seveda so pometli z vsemi brezveznimi metalcore bandi, hkrati pa tudi lepo nadgradili svojo zavidljivo diskografijo še z enim izjemnim izdelkom. Upam, da so zdaj dovolj stari, da bodo obstali kot band in, da kmalu izdajo še kaj, kajti več kot očitno imajo dovolj dobrih idej za vsaj še 10 let delovanja.

04. Dinosaur Jr. – Farm
Še eni starčki, ki so se pred parimi leti spet združili. Farm je druga plošča po ponovnem skupnem delovanju legendarnih alternativnih rockerjev Dinosaur Jr. Sicer niso dosegli odličnosti prvih albumov kot je npr. You’re Living All Over Me, ampak ne bi mogel reči, da so ostali kje daleč proč od starega šarma s katerim so si zagotovili tako zvesto publiko in takšen status kot ga imajo danes. Farm je super izdelek, primeren za sproščeno poslušanje v kateremkoli letnem času že.

05. Kylesa – Static Tension
Kylesa so od grobega sludge/punk benda prerasli v privlačno mešanico vseh mogočih zvrsti in vplivov, ki nabirajo okrog njih zanimiv spekter poslušalcev. Static Tension je zagotovo njihova najboljša kreacija do sedaj in, če rečem, da bi jih z njo lahko imenovali kar Pink Floyd modernega sludge metala, najbrš ne bom veliko zgrešil. Static Tension je plošča, ki jo kadarkoli izberem preko Blue Record ali pa Crack the Skye.

06. Animal Collective – Merriweather Post Pavillion
Definitivno najbolj omenjena plošča letošnjega leta. Smešno je da je izšla že v januarju, ko se je še prebavljalo plošče iz 2008. In že januarja smo vsi vedeli, da je to tiste vrste plošča, ki gre na top 2009 lestvice pa čeprav je bil šele januar. Takšni so pač Animal Collective, vedno z eno nogo pred vsemi ostalimi, takšna pa je tudi ta plošča, ki po mojem mnenju pomete z vsem, kar je neodvisni “rock” sproduciral letos.

07. Vivian Girls – Everything Goes Wrong

Drugi album teh simpatičnih deklet, ki pod tako pozitivno in z energijo nabito glasbo, dajejo tako žalostna besedila kot je tudi žalosten naslov albuma. Everything Goes Wrong je ironično plata na kateri je vse dobro, vse je pravzaprav odlično, Vivian Girls so definitivno eden izmed tistih bandov, ki ne bo ostal pozabljen, ko bo minila ta poplava plažnih lo-fi punk bandov, saj se tudi v svoji glasbi zlahka prebijejo, čez tipične tri akordne Beach Boys riffe, in tako dvignejo kocine s pesmimi kot so The Desert in Out for the Sun. Za na plažo.

08. Comadre – A Wolf Ticket

Punksi iz San Francisca so zagotovo eden izmed trenutno najboljših delujočih bandov v t.i. screamo/skramz/emo/punk/karkoliže sceni. S svojimi direktnimi koncerti navdušujejo po celem planetu, ponavadi pa najraje igrajo kar pri vas doma, oz. kot par let nazaj pri nas v Rogu. A Wolf Ticket je zares poslušljiv in ne vem ali je EP res tako kratek ali pa je tako dober, da takoj mine kot pač vse dobre stvari.

09. Wavves – Wavvves
Še en izvajalec od letos o katerem se je največ govorilo, najbolj pa seveda po zaslugi njegovega slavnega “zloma” na odru letos poleti v Barceloni, ko je zadet, po 20 minutnem uglaševanju kitare, izžvižgan odšel iz odra, brez, da bi do konca odigral kakšno pesem. Nathan Williams je pač zdolgočasen “mulc”, ki pokadi preveč trave, vendar pa dela dobro glasbo. Ne originalno, ne kvalitetno, ne dobro posneto, ne dobro odigrano, ampak pač samo dobro. Komadi so kratki, poslušljivi, preprosti in zabavni. Sam sem ga imel srečo videti v živo in koncert je bil točno tak kot glasba, zabaven, spontan in ne koncert tiste vrste, ki ga jemlješ preveč resno, kar pa mislim, da je tudi temeljno pri uživanju Nathanove glasbe.

10. Fever Ray – Fever Ray
S Fever Ray je Karin Deijer Andersson pokazala, da je ona tista, ki skrbi za hladen in temačen spekter glasbe, ki mi je bil pri elektronskem duu The Knife vedno bolj všeč od tistega poskakujočega techno dela. Solo prvenec je odličen temačen ambientalen elektronski album, ki se ga skoraj ne bi upal poslušati v temi. Lahko bi rekel, da mi je skoraj vseeno, če The Knife še kdaj kaj izdata, le da bo Fever Ray izdajala še naprej.

11. Cold Cave – Love Comes Close (Hladen new wave synth pop izpod bivših članov American Nightmare in Xiu Xiu.)
12. Mount Eerie – Winds Poem (Phil Elverum je še enkrat dokazal, da je glasbeni genij, tokrat je svoj gozdni folk pomešal z drone glasbo in black metalom.)
13. Blind to Faith – The Seven Fat Years are Over (Zakon prvenec starih belgijskih mačkov na katerem mešajo in your face powerviolence z holy terror hardcorom.)
14. Circle of Ouroborus – Tree of Knowledge (Finski atmosferični black metal, ki kot glavni vir navdiha najbrš ne bi izpostavil Bathory in Dark Throne, temveč Joy Division in Bauhaus.)
15. Urfaust – Einsiedler (Nizozemski pogrebni doom metal z najboljšim vokalom in odličnim ritualističnim vzdušjem.)
16. Built to Spill – There is No Enemy (Po serijah povprečnih meh-meh albumov so bradati starčki končno izdali album, katerega lahko poslušaš v celoti, brez preskakovanja pesmi.)
17. A Place to Bury Strangers – Exploding Head (Shoegaze, ki tako hrešči, da ti raznese glavo. Sicer se imajo za vse zahvaliti plošči Psychocandy, ampak tole je vseeno odlično.)
18. Do Make Say Think – Other Truths (Kanadski band, ki zna postrock še vedno narediti zanimiv in neklišejski, nekaj kar je dandanes čista redkost.)
19. To Kill a Petty Bourgeoisie – Marlone (Temačna in hladna glasba, napolnjena z edinstveno atmosfero, ki jo najdemo v filmih Davida Lyncha.)
20. Health – Get Color (Plesno hrupna kombinacija, ki te vedno udari na pravo mesto. Throbbing Gristle srečajo Liars v disku. Še zdaj mi je žal, da sem jih zgrešil v Zagrebu.)

Honourable mentions:
Black Lips – 200 Million Thousand
Blacklisted – No One Deserves to Be Here More Than Me
Bloody Panda – Summon
Crippled Black Phoenix – 200 Tons of Bad Luck
Graf Orlock – Destination Time Today
Limp Wrist – Self Titled
Micachu – Jewellery
OM – God is Good
Sunn O))) – Monoliths and Dimension
Sunset Rubdown – Dragonslayer
The Horrors – Primary Colours
Tombs – Winter Hours
Wet Hair – Dream
Why – Eskimo Snow
Woods – Songs of Shame

Koncerti:
Coalesce, Arena, Dunaj, 24. 06. 2009
Fucked Up, 07. 07. 2009, Močvara, Zagreb
Electric Wizard, Unwound, Bologna, 04. 09. 2009
Dinosaur Jr., Boogaloo, Zagreb, 30. 06. 2009
Wolves in the Throne Room, Arena, Dunaj, 17. 02. 2009
Wavves, Arena, Dunaj, 16. 02. 2009
Hypothermia, Escape, Dunaj, 27. 10. 2009
Alela Diane, Södra Teatern, Stockholm, 26. 09. 2009

Sem že hotel napisati last chance to dance, pa sem se spomnil, da so ISIS že četrtič pri nas tako, da bi vse skupaj izpadlo malo neumno. Torej, danes v ljubljanskem Kinu Šiška, že četrtič pri nas ameriški postrock/atmosferični metal velikani ISIS, ki se pri nas redno ustavljajo vse od odlične plošče Oceanic pa vse do letos, ko so izdali bolj meh-meh Wavering Radiant. No, če že čez leta niso mogli zdržati odličnega tempa, ki so si ga zadali z nepremagljivim combom Celestial-Oceanic-Panopticon, pa bi vseeno lagal, če bi rekel, da v živo niso odličen band. Ne glede na to koliko mi je bil všeč studijski material, so na odru ISIS vedno znali še bolj nadgraditi in nažgati tiste komade, ki mi doma niso bili toliko všeč. Ne zamudite! Zraven njih bodo širili noiserski gospel experimentali repersi Dälek, ki so letos izdali odlično ploščo Gutter Tactics, vse skupaj pa bodo otvorili otoški industrial dronerji Transitional, ki so sestavljeni delno tudi iz Jesu članov, zvenijo pa tudi približno tako kot so zveneli Jesu na začetku. Ve-ve-ve-veselica.

V torek 10. novembra se bo v ljubljanski Kino Šiška prikradla temačna dvojka, tema in hrup, Stephen O’Malley in Peter Rehberg. Prvi je poznan najbolj po parih že kar kultnih glasbenih projektih, med katerimi so daleč najbolj poznani drone metal menihi Sunn O))), ki so prejšnji teden nastopali v Zagrebu. Poleg Sunn O))) je O’Malley igral tudi v Khanate, Thorr’s Hammer, Burning Witch in še ogromno drugih, je pa tudi vodja prepoznavne metal/doom založbe Southern Lord. Peter Rehberg se za razliko od svojega kolega bolj ukvarja z drugače generiranim “šundrom”, tistim, ki prihaja iz računalnika. Je vodja kultne eksperimentalne založbe eMego, v svoji obsežni karieri pa je sodeloval z ogromno glasbeniki in umetniki, med njimi Christian Fennesz, Matmos, Hecker in mnogi drugi.

KTL so bili najprej mišljeni kot glasbena spremljava gledališke predstave, ampak sta se O’Malley in Rehberg očitno bolj vživela in tako do danes posnela že štiri studijske albume. Zadnji, naslovljen enostavno IV, je bil izdan v letošnjem letu. Na njem se jima med generiranjem hladnih in hreščečih metalskega vibriranja, ki se  pomeša z računalniškimi zvoki, pridruži tudi bobnar kultne japonske zasedbe Boris, Atsuo. Se pa bandu kar pozna ta predznak “gledališke skupine” saj, če pogledate razpored prihajajoče evropske turneje, vidite, da igrajo povečini v muzejih, gledaliških dvoranah ali pa kot pri nas, v bivši kino dvorani.

10 eurov vas bodo stali v predprodaji in 12 eurov na dan koncerta, kot predskupina pa bodo zakurili prekmurski experimental noise brutalci Hexenbrutal.

V sredo, 28. 10. 2009 bo v Zagrebškem klubu Teatar & TD pošteno zahrumelo in zašumelo. V hrvaško prestolnico se po nekaj letih vračajo eni in edini, Sunn O))), v meniške kute zakrinkani duo in hkrati eden izmed najglasnejših bandov na svetu. Band, ki je najbolj populariziral doom drone žanr in je glede na obskurnost in primitivnost njihove glasbe doživel precej velik odziv v glasbenem svetu, sploh v medijih, ki se ponavadi niti ne ukvarjajo s takšno glasbo.

Skupino sestavljata samo dva osnovna člana Stephen O’Malley in Greg Anderson, ki sta stara znanca, saj sta poprej igrala v ducatu projektov med katerimi najbolj sekajo v oči Goatsnake, Thorr’s Hammer, Khanate in Burning Witch.  Duo na vsaki plošči okrog sebe zbere posadko gostov, ki jima pomagajo oblikovati zvok na takšen in drugačen način.  Že nekaj časa je njun stalni spremljevalec legendarni vokalist Atilla Csihar, ki je najbolj poznan kot vokalist black metal legend Mayhem.

Atilla je sodeloval tudi na zadnji studijski mojstrovini naslovljeni Monoliths and Dimensions, ki je po mojem mnenju eden izmed bolj definiranih izdelkov, kar so jih Sunn O))) izdali do sedaj. Poleg standardnega navitega kitarskega renčanja, lahko na plošči slišimo paleto zanimivih instrumentov od francoskega roga pa do trombona.

Kot predskupina se je bandu na turneji pridružil še en doom duo Eagle Twin, ki je zadnjo ploščo izdal za Sunn hišno založbo Southern Lord, ki jo vodi Greg Anderson. Dvojica je letos izdala prvo ploščo The Unkindness of Crows.

Koncert se začne ob 21.30, za vstop bo potrebno odšteti 80 kun (11e) v predprodaji in 100 kun (14e) na dan koncerta.

Nov Comadre LP Wolf Ticket, je čisti zakon. Sicer ne vem, če mu lahko rečem LP saj je res kratek in zavzema samo eno stran plošča, na drugi strani pride gravura. Plošček vsebuje 8 super komadov, v katerih se da slišati lep napredek od vseh prejšnjih albumov, band je predvsem začel malo bolj kombinirati punkrockerskih vplivov, sploh pri komadu King Jeremy, kjer band malo upočasni tempo, vokalist Juan pa zelo potegne na vokal od Shook Ones.

Že od samega začetka ima ta komad vse specifikacije za super štiklo. Intro kjer Arnold Schwarzenegger govori o “najboljših stvareh v življenju” (predvidevam, da je sample iz Conan The Barbarian), potem nor grinderski del na koncu pa šopanje s fanfarami v ozadju. Tipe lahko poleti vidite tudi v Kopru.

Po vsej verjetnosti eden izmed bolj precenjenih albumov letošnjega leta (Pitchšmork mu je dal 9.0, črnuzelj prosiiiim) ampak tale pesem je vseeno super. Sproščen in preprost štikelc, idealen za lahkotno poletno kolesarjenje po Tivoliju.

21 letna Mica Levi, ki nastopa pod umetniškim imenom Micachu, prihaja iz Anglije in je totalen zakon. Plata Jewlery izdana letošnjega leta je miks kreativnih in originalnih nepredvidljivih ovinkov in skokov s padalom, vsaj tako se počutiš, ko se znajdeš sredi nenadzorovanega mahanja z glavo. Če bi Pokemoni izdajali CDje bi najbrš zveneli direkt tako.

Crippled Black Phoenix so prejebeno dober band, sploh če gledaš, da so v bistvu bolj stranski projekt. Večina članov banda ima namreč svoje matične bande (Mogwai, Electric Wizard, Panteist, Esoteric, itd.), ki jim poberejo večino časa, tako da CBP pridejo na vrsto bolj poredko, ampak ko pridejo, pridejo v velikem slogu. Čisto sveža plošča 200 Tons of Bad Luck je resnično impresiven izdelek. Tole je tretja zaporedna pesem iz albuma, ki je v bistvu skupek treh pesmi/naslovov. Začne se z odličnim introm, ki je pobran iz nevemkateregafilma, ampak je zares dober. Nadaljuje se v godalnem GYBE stilu, zaključi pa z rokerskim soliranjem, kakorkoli čudno se to že sliši. Komad je dolg nekaj čez 18 minut, ampak je vreden vsake sekunde.

Glede novega albuma Sunset Rubdown lahko rečem samo, Spencer you’ve done it again! Dragonslayer je super, sicer ne tako spooky in čudaški kot predhodnik, ampak vseeno dober. Naj že pride enkrat ta september.

Tole je pesem iz splita Pygmy Lush/Turboslut, ki je izšel že 2008, ampak sem ga nekako spregledal, oz. ga nisem našel. Pygmy Lush so band, ki me je pritegnil če ne zaradi drugega, zaradi tega, ker ga sestavlja motor, ki je bil zaslužen za najboljše pg.99 riffe in komade. To sta seveda brata Mike in Chris Taylor. Sam band je nekako zmeden, saj izdaja plate na katerih so hitri, kratki in tečni komadi, potem pa izda plato kjer so sami počasni, dolgi in sladki folk komadi. Plošča Mount Hope je bila čisti biser in je bila zelo grdo spregledana. Split s Turboslut nekako meša obe vrsti materiala, po enem hitrem komadu pride en počasen. Pesem It’s a  Good Day to Hide je seveda počasna, saj se za moje pojme šele pri njihovem folk materialu vidi kako odličen band so. Čista perfekcija za deževen dan kot je danes.

Punch so odličen trashcore/powerviolence band iz San Francisca, letos so izdali prvi album, prej pa so imeli za sabo 7″ Eyeless. Hitro in jezno za popizdit. Bi rekel,  da njihovo ime kar dobro ponazarja kakšno glasbo igrajo. Hardcore kot se šika.

klikni za povečavo stripa, SUNN LO)))L

Za sam konec sem prihranil ene in edine Sunn O))). Band poznajo vsi, enim gre jako na kurac, drugim je to največji približek božji popolnosti. Jaz sem skeptičen, ene stvari so naredili odlično, druge so res bedne. Zadnji album Monoliths and Dimensions se mi zdi, takoj za prejšnjo v živo posneto ploščo Dømkirke, eno izmed boljših del, ki so ga izdali. Predvsem zaradi originalnih prijemov, ki so jih dodali k standardnim neverending drone riffom. Tako album vsebuje ogromno zvokov trombona in ostalih trobil, ki bi jih bolj vtaknil v kak Age Of Empires oz. v kako drugo strateško igrico. Pika na I so seveda strašni drakulasti vokali Atille iz Mayhem, ki je očitno po eksperimentiranju z različnimi pevci na prejšnjih ploščah, postal redni gost banda. Najboljša pesem na albumu je četrta in zadnja, Alice, ki na začetku zveni kot klasičen dolgočasen Sunn komad, a se na koncu razvije v pravo lepotico, tako da priporočam poslušanje do konca. Upam, da bodo prišli v Evropo tudi s tem albumom in ne samo z nekimi “elitnimi” Grimm Robe Demos turnejami, kot so to storili letos.

P.S. izpustil sem itak par novih stvari kot tudi starih. Ziher bi dodal še kak komad iz nove Coalesce ampak sem jo zaradi pomanjkanja časa poslušal samo enkrat tako, da več o temu kasneje. Z veseljem bi dodal še vseh 20 minut kolaboracije Nadja/Black Boned Angel – Christ Send Light, ampak se že tako preveč utrujal s predolgimi komadi. Za The Cure in All Cats are Gray/Funeral Party pa bo tudi priložnost še kdaj drugič.

Slovenska scena ima ponavadi to slabo lastnost, da ko se nek band spravi k resnejšemu delovanju, jim kar ne uspe posneti tistega prvega albuma. Ali to ali pa band hitro po izdaji prvenca razpade.

No, moje posploševanje in nalaganje, lepo postavita na laž New Wave Syria, mlad slovenski duo, ki sta v sorazmerno kratkem času obstoja posnela prvi album, ki ni ostal v podzemlje potlačena skrivnost, ampak je že ob obstoju požel same lepe besede in pozitivne kritike. Razlogov za to je veliko, osebno se mi zdi, da sta Rok in Urša neverjetno napredovala od takrat, ko sem ju prvič gledal kot predskupino na We Can’t Sleep At Night na Metelkovi lansko leto. Takrat sta se mi zdela zanimiva, a so se mi njune elektronske kompzicije zdele še vedno preveč neobdelane in nedovršene.

Album naslovljen Hello, Yes je lep znak da prvi vtis ni vse in, da ima Slovenija bande, ki so glasbeno čisto primerljivi z aktualno glasbeno ponudbo drugod po svetu. V šest skladb sta zapakirala stilsko mogoče rahlo različne žanre, a povsem kompatibilne, tako da med poslušanjem vse teče lepo kot prvi spomladanski oblaki, na kar me tudi asociira njuna glasba. Lahkotne pesmi, včasih že skoraj pocukrano pop kot kakšen The Album Leaf na kasnejših albumih, včasih shoegazevsko in ambientalno, kot Krankyjeva kanadska ponudba, spet drugič pa lepo plesno, a intiligentno, kot smo vajeni iz Warpovih izdaj.

Večina pesmi vsebuje ženski vokal, ki se sicer skriva za filtrirano tančico. Na nekaterih delih sicer paše idealno skupaj z glasbo, na parih pa mi je mogoče malce odveč. Kar se tiče instrumentalnih delov, je kar navdušujoče kako dobro dvojica obvlada svoje, večji del doma prirejene instrumente. Tudi če struktura pesmi ni nikoli kaj preveč komplicirana, se vse skupaj med seboj zelo lepo ujema in dopolnjuje ter, če imam ponavadi pri domačih debitantskih albumih vedno kakšne pomisleke in se začnem proti koncu plošče dolgočasiti, moram New Wave Syrio pohvaliti, saj se album zelo lepo posluša od začetka do konca brez zehanja in razmišljanja kdaj bo že konec. Če bi mogel izbirati favorita, bi bil to najbrž dandeaconovski Vitamins, ki se mi zdi nekako najbolj živ in za plesišče primeren, sledi pa zagotovo ambientalna lepotička Let It Out, ki me malcecelo  spominja na Aphex Twinov Rhubarb, kar je prej kompliment kot kritika.

Ni kaj, založbo Cheap Tunes se splača imeti na radarju v prihodnosti, saj imajo očitno še kar nekaj skritih talentov. Upam samo, da planirajo v prihodnosti tudi kako vinilno izdajo za bolj analogne tipe. Če vas band zanima in ste jih slišali samo na CDju, ali pa če jih sploh še niste slišali, 21. maja bodo nastopili v ljubljanskem klubu Sub Sub, družbo jim bodo delali še eni nadarjeni mladci, Real Life Version in pa koroški mojstri VLC playerja in še česa drugega, Zircus. Še opomba za tiste, ki jih niste slišali, njihov album si lahko zastonj snamete na spletni strani založbe Cheap Tunes, kar je zelo pohvalen odnos. Link pa poiščite sami.

Japonski Boris so prvo ploščo izdali 1996, zadnjo pa 2008. Če izmerimo debelino njihovega repertoarja dobimo 17 studijskih albumov, zraven pa še kar lepo število kolaboracij in posebnih sodelovanj. Ogromno albumov je bilo izdano tudi v večih različicah, ponavadi je japonska različica albumov drugačna od različce za ostali svet, včasih pa predelajo album še na drugačne načine. Očitno ima trojka, ki sestavlja bend, zelo širok spekter domišlije in smešno je ravno to, da jim nekateri ravno pomankanje domišlije očitajo na zadnjem studijskem albumu, Smile.

Prejšnja plošča se je imenovala Pink in seveda je bilo vse v roza barvi. Od barve vinila, do barve ovitka, roza, da so bolele oči medtem, ko so poslušalca povozili z enosmernim Motorhead stoner rockom. Pink mi je bil sicer dober album, ampak me je povečini motilo ravno to, da so bili vsi komadi narejeni podobni, vse se je slišalo kot, da drvi v isto smer in že glede na prejšnje Boris albume, sem bil prepričan, da je band zmožen nečesa več. Pred Pink so dali skozi resnično vse faze psihadelične in heavy glasbe kar se jih lahko zdajle spomnem, od 60s psihadeličnega noise rocka, do albumov na katerem so izdajali po dva komada obsežna tudi po 40 min, skratka ni bilo meje, ki je Boris ne bi prestopili in mogoče je ravno zato težko reči, da ti je njihov celoten opus resnično všeč, saj so čez leta izdajali tako drugačen material, da so se fani včasih ustrašili kaj bo sledilo na naslednji plošči.

Smile je po roza odtenkih nasledila pomarančno oranžna, ki spet pozdravlja iz odlično oblikovanega ovitka, za katerega je zaslužen Stephen O’Malley (SOMA), ključna temačna figura izza založbe Southern Lord in hkrati eden izmed pošastnega dua v kutah, Sunn O))). SOMA je tudi posodil svoje kitarske veščine na eni izmed pesmi in je tako poleg Michio Kurihare, ki je že stalni sodelavec banda in je z njimi posnel tudi precej odmevno ploščo Rainbow, gost na plošči.

Tudi Smile se je precej razlikuje od verzije do verzije, japonska verzija sploh zelo iztopa, pesmi se imenujejo drugače in nekatere tudi zelo drugače zvenijo. Japonska verzija na vinilu je bila izdana v nakladi samo 500 komadov in tako že dosega bajne cene od 150$ naprej.

Tudi vrstni red na “normalni” verziji je malo drugačnejši od tega na CDju. Oranžen dvojni vinil se tako začne vrteti s pesmijo Statement, ki so jo predstavili že na istoimenskem 7″-u, kjer je bila objavljena tudi ekskluzivna pesem, Floorshaker, ki pa ni vključen na albumu. Statement se začne tam, kjer je band nazadnje ostal na plošči Pink, pri hitrem in direktnem stonerskem rocku, ki je zabeljen s pretiranim soliranjem in galopirajočim ritmom. V naslednjo pesem Buzz-In nas pospremijo veseli otroški glasovi, ki bi jih lahko pripisali otroku kitaristke Wata. Na ovitku se pojavljajo tudi otroške risbe, za katere bi se prav tako najbrš dalo predvidevati, da prihajajo izpod istih rok.

Buzz-In nadaljuje statementovsko stoner potovanje po puščavi, ki se potem z noro solažo prelije v Laser Beam, tretji komad na strani A, ki se zaključi s pesmijo Vein, ki je referenca na istoimenski album iz leta 2006. Če je Laser Beam samo še ena izmed borisovskih stoner rock pesmi, je Vein nekakšen mix hitrih hardcore riffov, pomešanih s čudaškim kričanjem, vse skupaj pa leži na čudnem ozadju efektov in nenavadnih zvokov kar lepo oznanja, da preostanek plošče ni tako “happy rockovski” (izraz s katerim so Boris označili svojo Pink ero), ampak da pripravlja še marsikaj drugega.

Stran B tako nosi le dve pesmi, My Neighbour Satan in Ka Re Ha Te Ta Sa Ki, oz. No Ones Grieve. “Satan” sicer delno še vedno plava v “happy pill” vodah, vendar je struktura pesmi vidno drugačna od prvih treh pesmi, dolg zasanjan uvod, se kasneje v pesmi spremeni v divje jammersko soliranje. No Ones Grieve je še bolj experimentalen in psihadeličen saj se čez dolg začetek vleče solaža kot kurje črevo in tako postaja atmosfera na plošči precej bolj temačna kot je na začetku kazalo. Sam sem bolj fan te sorte Boris opusa in No Ones Grieve je definitivno ena izmed najbolj iztopajočih pesmi iz albuma, čeprav moram reči, da na albumu ni niti ene slabe pesmi in, da vse zelo dobro funkcionirajo med sabo.

Stran C sestavljata Flowers Sun Rain in You Were Holding an Umbrella. Prvi se začne s petjem, ki plava nekje v ozadju in ga spremlja zamegljen zvok kitare, a se vse skupaj prebije v ospredje z rohnečim in bolj zamorjenim zvokom. Tudi You Were Holding an Umbrella nadaljuje ta žalostni tempo strani.

Vse skupaj se zaključi v zame najbolj epsko pesem na strani D. Gre za neimenovani komad, nekateri ga imenujejo tudi kar Bonus Track, pri tej pesmi pa se bendu pridruži že prej omenjeni Stephen O’Malley. Tukaj Boris pokažejo tisto svojo pravo stran, ki je meni najbolj všeč. 18 minutni komadi, stolpi glasbene artilerije sestavljene iz Orange ojačevalcev, zakon doom riffi, skratka epski konec kot si ga zasluži vsak zvesti Boris fan. Mogoče pesem najbolj spominja na to kar je band izdal na dvojnem albumu Dronevil, ali pa  na material iz kolaboracijske plošče Altar, ki so izdali skupaj s Sunn O))), SOMA kot gost, je definitivno pustil svojih pet centov pri pesmi.

Če primerjam Smile s Pink, ki je bil zadnji pravi studijski album brez pretiranega eksperimentiranja, potem ga zame Smile prekrije kot sonce luno pri mrku. Če je bil Pink sestavljen iz več ali manj podobnega materiala, ponuja Smile poslušalcu precej bolj pisano paleto glasbe iz vseh časovnih obdobjih, ki so jih Boris dali skoz v svojem soničnem ustvarjanju. Vprašanje je le, kam se bodo kazalci glasnosti na Borisovem ozvočenju nagnili pri naslednjem albumu, vsekakor pa mislim, da bo zanimivo tako kot je bilo vse do sedaj, kar so izdali. Poslušljivost pa je pač druga stvar, ki je Boris ne upoštevajo ravno vedno. Na Smile so na srečo jo tako, da mislim, da bo prišel na račun vsak poslušalec dobre stoner glasbe, od klasičnih headbang ljubiteljev pa do tistih freakov, ki se najbolj vzburijo ob božanju ušes z drone/noise šumi.

Multitalentirani Japonci so si na krožnik naložili obilo dela za spomlad 2008. Kot je bilo že rečeno, so pred kratkim izdali 7″ ploščo Statement (recenzija kmalu tudi na ATN), na kateri so v poizkušino poslali prvo pesem iz prihajajočega albuma Smile.

Trio pa je sedaj še uradno izdal tracklist osmih pesmi, ki bodo na novem albumu, ki v Evropi izide 21. aprila, prav tako pa so v javnost izstrelili naslovnico, v bistvu kar dve, japonsko in ameriško/evropsko. Katera je boljša se odločite sami, je pa japonska verzija definitivno bolj “vredna nasmeha”. Na albumu sta sodelovala tudi dva dolgoletna sodelavca banda, doom lord Stephen O’Malley, ki stoji za mnogimi projekti, najbolj očitni so založba Southern Lord, ki bo ploščo Smile tudi izdala, in pa mega hypani drone projekt Sunn O))), pri drugi kolaboraciji pa sodeluje Michio Kurihara, ki je z bandom sodeloval tudi pri preteklih projektih.

Za že prej omenjeni Statement, so Boris posneli tudi video, ki je definitiven “eye candy” in, če je bila prejšnji album v roza elementu, bo novi album definitivno v oranžnem.

Seveda pa bi bilo vse to govorjenje o novi glasbi brezpredmetno, če Boris ne bi novih pesmi ponujali na pokušino tudi v živo na turneji. Aktualna evropska turneja se prične 19. aprila, kar na že zdavnaj razprodanem evropskem stoner/doom festivalu Roadburn v Tillburgu. Nam najbližji datum je Dunaj 11. maja, preostanek turneje, ki jo bodo opravljali z Growing, pa si lahko ogledate spodaj:

19-04-08 Roadburn Festival Tilburg (Net) + Celtic Frost + Jesu
20-04-08 The Cooler Bristol (Uk) + Growing
21-04-08 The Ruby Lounge Manchester (Uk) + Growing
22-04-08 Medicine Bar Birmingham (Uk) + Growing
23-04-08 Ulu London (Uk) + Growing
24-04-08 Doornroosje Nijmegen (Net) + Growing
25-04-08 Ajz Bielefeld (Ger) + Growing
26-04-08 Loppen Copenhagen (Den) + Growing
27-04-08 Voxhall Aarhus (Den) + Growing
28-04-08 Sticky Fingers Gothenburg (Swe) + Growing
29-04-08 John Dee Oslo (Nor) + Growing
30-04-08 Kagelbanan Stockholm (Swe) + Growing
02-05-08 Tavastia Helsinki (Fin) + Growing
03-05-08 Klubi Turku (Fin) + Growing
06-05-08 Ut Connewitz Leipzig (Ger) + Growing
07-05-08 Magnet Club Berlin (Ger) + Growing
08-05-08 Firlej Wroclaw (Pol) + Growing
09-05-08 Palac Akropolis Prague (Cze) + Growing
10-05-08 A38 Budapest (Hun) + Growing
11-05-08 Szene Vienna (Aus) + Growing
13-05-08 Pmk Innsbruck (Aus) + Growing
14-05-08 Garage Milan (Ita) + Growing
15-05-08 Circolo Degli Artisti Rome (Ita) + Growing
16-05-08 Bronson Ravenna (Ita) + Growing
18-05-08 Salzhaus Winterthur (Swi) + Growing
19-05-08 Club Schocken Stuttgart (Ger) + Growing
20-05-08 Ancienne Belgique Brussels (Bel) + Growing
21-05-08 Nouveau Casino Paris (Fra) + Growing
22-05-08 Olympic Nantes (Fra) + Growing
23-05-08 Le Confort Moderne Poitiers (Fra) + Growing
24-05-08 Vents Du Sud Toulouse (Fra) + Growing
26-05-08 Porto-rio Porto (Por) + Growing
27-05-08 Zdb Lisbon (Por) + Growing
29-05-08 Primavera Sound Festival Barcelona (Spa)
30-05-08 La Cooperative De Mai Clermont-ferrand (Fra) + Growing
31-05-08 Kilbi Festival Dudingen (Swi)

Na Southern Lordu pa so določili tudi datum, ko bo Smile izšel, to bo 29. april.