Cheese sandwich.

Slovenska scena ima ponavadi to slabo lastnost, da ko se nek band spravi k resnejšemu delovanju, jim kar ne uspe posneti tistega prvega albuma. Ali to ali pa band hitro po izdaji prvenca razpade.

No, moje posploševanje in nalaganje, lepo postavita na laž New Wave Syria, mlad slovenski duo, ki sta v sorazmerno kratkem času obstoja posnela prvi album, ki ni ostal v podzemlje potlačena skrivnost, ampak je že ob obstoju požel same lepe besede in pozitivne kritike. Razlogov za to je veliko, osebno se mi zdi, da sta Rok in Urša neverjetno napredovala od takrat, ko sem ju prvič gledal kot predskupino na We Can’t Sleep At Night na Metelkovi lansko leto. Takrat sta se mi zdela zanimiva, a so se mi njune elektronske kompzicije zdele še vedno preveč neobdelane in nedovršene.

Album naslovljen Hello, Yes je lep znak da prvi vtis ni vse in, da ima Slovenija bande, ki so glasbeno čisto primerljivi z aktualno glasbeno ponudbo drugod po svetu. V šest skladb sta zapakirala stilsko mogoče rahlo različne žanre, a povsem kompatibilne, tako da med poslušanjem vse teče lepo kot prvi spomladanski oblaki, na kar me tudi asociira njuna glasba. Lahkotne pesmi, včasih že skoraj pocukrano pop kot kakšen The Album Leaf na kasnejših albumih, včasih shoegazevsko in ambientalno, kot Krankyjeva kanadska ponudba, spet drugič pa lepo plesno, a intiligentno, kot smo vajeni iz Warpovih izdaj.

Večina pesmi vsebuje ženski vokal, ki se sicer skriva za filtrirano tančico. Na nekaterih delih sicer paše idealno skupaj z glasbo, na parih pa mi je mogoče malce odveč. Kar se tiče instrumentalnih delov, je kar navdušujoče kako dobro dvojica obvlada svoje, večji del doma prirejene instrumente. Tudi če struktura pesmi ni nikoli kaj preveč komplicirana, se vse skupaj med seboj zelo lepo ujema in dopolnjuje ter, če imam ponavadi pri domačih debitantskih albumih vedno kakšne pomisleke in se začnem proti koncu plošče dolgočasiti, moram New Wave Syrio pohvaliti, saj se album zelo lepo posluša od začetka do konca brez zehanja in razmišljanja kdaj bo že konec. Če bi mogel izbirati favorita, bi bil to najbrž dandeaconovski Vitamins, ki se mi zdi nekako najbolj živ in za plesišče primeren, sledi pa zagotovo ambientalna lepotička Let It Out, ki me malcecelo  spominja na Aphex Twinov Rhubarb, kar je prej kompliment kot kritika.

Ni kaj, založbo Cheap Tunes se splača imeti na radarju v prihodnosti, saj imajo očitno še kar nekaj skritih talentov. Upam samo, da planirajo v prihodnosti tudi kako vinilno izdajo za bolj analogne tipe. Če vas band zanima in ste jih slišali samo na CDju, ali pa če jih sploh še niste slišali, 21. maja bodo nastopili v ljubljanskem klubu Sub Sub, družbo jim bodo delali še eni nadarjeni mladci, Real Life Version in pa koroški mojstri VLC playerja in še česa drugega, Zircus. Še opomba za tiste, ki jih niste slišali, njihov album si lahko zastonj snamete na spletni strani založbe Cheap Tunes, kar je zelo pohvalen odnos. Link pa poiščite sami.

V Sloveniji bodo Les Trucs nastopili kar trikrat. Jutri, 09.05. v Mariborski dvorani Gustaf, dan pozneje, 10.05. v Pivški Čuzi, 11.05. pa se bodo ustavili še v prestolnici v Menzi pri Koritu. Lahko si jih poslušate na myspace strani, za bolj efektivno predstavitev pa priporočam video spodaj.

Druga novica, ki se jo absolutno mora omeniti je novi Tour EP slovenskega banda Melete. Banda ni treba preveč opisovati saj sem o njemu že napisal par vrstic v preteklosti, tale EP pa je bil posnet za njihovo evropsko turnejo. Štiri super pesmi dobite na temle linku.

Za konec pa še ena bolj žešča novica. V prejšnjem prispevku sem pisal o hardcore koncertu, ki ga organizira dvojec Dirty Skunks, fanta pa sta potrdila še eno kul zadevo za konec poletne sezone. 24. junija bodo na odru Gale Hale zaigrali nizozemski thrash/death metalci Pestilence, ki veljajo za čiste legende tovrstnega žanra, pred njimi pa bodo nastopili ameriški ambientalni black metalci Wolves in the Throne Room o katerih sem tudi že večkrat pisal. Super novička, upam da bo koncert zaradi velikega zanimanja premaknjen na zunanji oder Gale Hale kot bi se za tak datum spodobilo.

Katran in perje je bila popularna tehnika kaznovanja zločincev na divjem zahodu. Najbrš se vsi spomnete kakšnega starega vesterna, če ne drugje se mi zdi, da so bratje Dalton v stripu Lucky Luke kar pogosto kasirali to specifično tehniko.

Največkrat lahko preberemo, da Tar… Feathers spominjajo na zgodnje Modest Mouse in Wolf Parade, sam pa bi dodal, da ima njihova glasba nekakšen čudaški temačen pridih, ki se ga da lepo videti v ilustracijah, ki jih ustvarja glavni akter banda na svojem blogu. Če vse to zmešaš še s ščepcem švedske narave, lo-fi produkcije, nesmiselnih besedil, shizofrenosti in nalezljivega pesimizma, potem dobiš svojevrsten glasbeni miks, ki je pravzaprav idealen za pravo pijansko plesno vzdušje v zakajeni, slabo osvetljeni dvorani Rog, kjer se nič ne sliši tako kot bi se moglo, ampak v primeru tega koncerta bo to samo še dodaten plus.

V parih letih obstoja je band izdal le eno veliko ploščo Make Way to the Ocean…, ki ji je sledil dvopesemski 7″, letos pa je izšel še split z rojaki Happiness. Letos naj bi izšel novi album, poimenovan Time Of Death: Always O’ Clock in sicer za švedsko experimentalno založbo Release the Bats. Nekaj časa je veljalo, da band stoji samo na ramenih glavnega akterja, ki sliši na ime Marcus Nyke, myspace pa pravi, da v band spadajo še (najmanj) trije člani.

Predskupina bo elektronojzerski duet Hexenbrutal, ki so ravnokar izdali novi album. Glasbeno mogoče malo neskladno z drugim bandom, drugače pa zanimiva zadeva, ki se jo splača preveriti. Pred Lightning Bolt par mesecev nazaj, sta fanta pošteno preelektrila ušesa zbranih.

Ta torek 07.04.09 torej, v ljubljanski dvorani tovarne Rog. Krivce za koncert lahko preverite na majspejsu, saj banda planira same dobre reči v prihodnosti, razmetane na relaciji Ljubljana – Koper. Še last.fm link za pofočk.

Najboljši “plesni” komad leta 2008! Yea is nice is nice.

Crystal Castles so zame najboljši predstavnik novega vala elektronske glasbe, ki se ga je prijelo meni osebno precej neumno ime nu-rave. Crystal Castles to delajo po svoje, mešajo recimo sample iz Nintendo igric z podlagami iz 80ih. Video zgoraj je remix za pesem Crimewaves izpod rok skupine Health. Remix je baje totalno zasenčil original in tako postal nekakšna prepoznavna skladba po kateri ljudje prepoznajo duo CC, pa čeprav originalna skladba zveni drugače. Sam video je simpatična pripoved o zombie teenagerju, ki ga družba ne sprejema. Moram pa reči, da je pevka Alice na trenutke dokaj podobna glavnemu igralcu v videospotu. Presodite sami.

EDIT Par dni po objavi novičke je izšel še en nov Crystal Castles spot, tokrat za pesem Knights. Zadeva izgleda precej fino, železne maske, pretepanje s cevmi, bizarni dvojčki in kri, ki teče v nu-rave barvni lestvici. Check check, spodaj.

Po treh letih se v Ljubljano vraca ena vznemirljivejsih evropskih zasedb – The Notwist. Sicer je od prejsnjega albuma Neon Golden pretekla ze sestletka, toda vmes fantje nikakor niso stali krizem rok. Tacas so se pojavili na malem morju raznolikih glasbenih ekskurzov (mdr. Tied & Tickled Trio, 13 & God, Console, MS John Soda, Lali Puna), zadnji dve leti pa so precizno pilili nov indietronicni smaragd, plosco The Devil, You + Me, ki jo bodo obelodanili v maju. Dobrodosli torej nazaj, vrli Notwisterji!

Prelomnico v karieri benda The Notwist oznacuje album Shrink iz leta 1998, koder so v nasprotju s samim naslovom obcutno razprostrli in zasukali podrocje delovanja. Pred tem sta brata Acher (Markus na kitari in vokalu ter Michael na basu) skupaj s tolkalcem Martinom Messerschmidtom obdelovala vecidel ortodoksne rockovske prvine, na Shrinku pa se jim je kot polnopravni zastopnik pridruzil »programer« Martin Gretschmann, ki lastne izdelke podpisuje z imenom Console. Z enakovredno prikljucitvijo Gretschmanna so The Notwist izkazali pieteto do elektronskih tvorb, se precej nagnili k finemu eksperimentiranju in obenem uporabili zajetno paleto raznovrstnih glasbil ter gostov. Stvar se je docela izkristalizirala na nasledniku Neon Golden. Album so brusili dobrih 15 mesecev, zato je vsak njegov koscek detajlno premisljen in podrobno tempiran. Ceprav so The Notwist ocitno pravi glasbeni pedantnezi, njihov filigranski »biomehanicni pop« navkljub mocni razvejanosti sploh ni razdrobljen, ampak ucinkuje neverjetno naravno, tekoce ter enovito. Pa tudi elegantno poslusljivo, dasiravno je zvocna notranjost plosce Neon Golden prepredena s stevilnimi pastmi in zankami, ki jih je treba odkrivati postopoma. A vendar je lahko poslusalcu kaj hitro jasno, da gre za premeteno zasedbo, ki se ne obremenjuje s tesnimi omejitvami, temvec razmislja »na siroko«, saj ob najnovejsih tehnoloskih pripomockih mimogrede poseze po predpotopnem brenkalu, pihalu ali orkestru. Odprtost nemskega kvarteta iz Weilheima se poleg kopice stranskih dejavnosti doma (med njimi izstopata uveljavljena Tied And Tickled Trio in Lali Puna) odslikava v tesni navezavi s protagonisti kalifornijske hiphopovske zalozbe Anticon, s skupino Themselves, iz cesar je nastal precej odmeven projekt 13 & God.

www.notwist.com
www.myspace.com/notwist

Pod Demeter sta zapisana Miha Zbasnik in Jure Engelsberger, nekdanja zastopnika razvpite Racije. V sedanji varianti sta se namesto s kricavim punkom oborozila z asketskima kitarama ter taborniskim petjem. Debitantski disk, ki je zlagoma brstel vec let, sta krstila z Uvod v strastno, predstavlja pa akusticno-elektricni koktajl melanholije, poezije in »brecljanja«. Na zacetku aprila sta Demetrovca svoje zvocne adute pokazala tudi pri Juretu v Izstekanih.

Kar nekaj novih in zanimivih videov zadnje čase. Pitchfork je včeraj predstavil premiero novega Xiu Xiu videa za pesem F.T.W., M83 oz. Anthony Gonzales pa je objavil prvi video iz prihajajočega albuma Saturdays=Youth, ki bo izdan 14. aprila na major založbi Mute.

Sam bi rekel, da si pesem zagotovo ne zasluži prvega videospota, za prvi single je bila sicer napovedana pesem Couleurs tako da sem nekako pričakoval video za to pesem, še boljši od Couleurs pa mi je odličen 80s hitič Kim & Jessie. Nima veze, videospot se mi zdi prikupen, v bistvu me malo spominja na Virgin Suicides, mogoče zaradi blede tehnike s katero je videospot posnet, pa tudi oblačila, ki jih “junaki” nosijo v spotu, so nekako v tem stilu.