Najbolj bradati med kantavtorji (in zame tudi najbolj zabaven), bo 27. oktobra izdal novi album naslovljen What Will We Be. V zgornjem videu si lahko pogledate odlične posnetke nastajanja plate, v ozadju pa se vrti tudi nova skladba, ki zveni zares super. Ploščo so snemali na prelepi lokaciji, sredi jezer in gozdov tako, da vsem ljubiteljem narave priporočam ogled. Je pa tudi hecno videti kako Devendra izgleda brez brade, kar se je dalo videti že parkrat prej. Creeeepy.

P.S. Cover izgleda fajn.

Končno je prišel spet čas, da se bo v Ljubljani zgodil kak resnično velik koncert na širokem področju neodvisnega rocka. Hrvati imajo to precej dobro pokrito, ampak očitno tudi za nas očitno kaže bolje.

Tokrat se bosta pri nas ustavili čudaški sestri po imenu Sierra in Bianca Casady. Njuno glasbeno ime, Cocorosie, izhaja iz otroških vzdevkov Coco in Rosie, ki ju jima je nadela njuna hipijevska mama. Večji del otroštva sta preživeli skozi seljenje iz države v državo, omeniti velja, da je bil njun oče vmešan v razne šamanske sekte in je pripadal religiji Peyote. Sami sestri sta tudi indijanskega porekla, kar se da jasno opaziti v živem nastopu, med drugim tudi po perju v laseh.

Glasbeno, sta postali aktivni šele v letu 2003, ko sta se preselili skupaj v stanovanje v Parizu. Njuno glasbo kritiki in poslušalci radi uvrščajo v izraz freak folk, ki smo ga že tolikokrat videli, vendar bi sam rekel, da je v njuni glasbi, navkljub uporabi vseh teh zanimivih folk instrumentov (harpa, klavir), še vedno prisotno nekaj elektronskega, kot proti utež. V večih intervjujih sta sestri povedali, da ste tekom življenja konzumirali tudi ogromno hip hop plošč tako, da mislim, da se da to jasno zaslediti tudi v njunem zvoku.

Sam zvok, ki ga nenavadni duet proizvaja je jako zanimiv, njuni vokali so lahko vsaj tako čudoviti in psihopatski kot zna biti vokal Anthonyja Hegartyja, glasbeno pa povlečejo tudi na kakšno Joanno Newsom, predvsem, ker tako kot v njeni glasbi, tudi v glasbi zasedbe Cocorosie mnogokrat zasledimo harfo.

Kako bodo nastopile v Ljubljani, ne vem, upam, da s harfo in z obilo poceni otroških igračk, tako kot v zgornjem videu. Prepričali se bomo lahko v ponedeljek, 29. junija 2009. Koncert je sicer napovedan za letni oder Gale Hale, vendar bo v primeru dežja vse skupaj v notranji dvorani. Slaba novica je ta, da so rezervacije za noter že pošle, tako da tisti, ki si kart še niste priskrbeli, v primeru dežja koncerta najbrš ne boste mogli videti.

Mogoče velja še omeniti, da se bo na tej evropski turneji dalo ekskluzivno kupiti njun nov EP, ki ste ga izdali v samozaložbi. Nenavaden naslov Coconuts, Plenty of Junk Food, ne pove dosti, vsebuje pa 5 novih pesmi, kar je kar v redu.

In ljudi se je prikazalo ogromno! Začuda je bilo veliko obiskovalcev tudi starejših let, kar je precej zanimivo videti na Metelkovi, kamor se hodi itak samo mularija zakajati in napajati. Koncert je bil baje že en dan prej razprodan tako, da se je v Menzi obetala zakajena švic savna in nič čudnega ni bilo videti celoten merch pult pred vrati pod streho.

Vprašanje, ki se je najbrš porajalo vsakemu od nas, je bilo kako bo band izvedel koncert. Znani so po svoji nepredvidljivosti in nevsakdanjosti, tako da je bilo za pričakovati nekaj sila eksperimentalnega, čeprav se je mogoče zdelo, da so tiste svoje najbolj divje ideje dali iz sebe že na zgodnjih albumih, in da se bodo sedaj držali bolj zabetonirane koncertne oblike.

Vse skupaj se je začelo okrog 21.30 po urniku z Axolotlom in napol prazno dvorano. Axolotl je umetniško ime Karla Bauerja, ki je navkljub germansko zvenečemu imenu ameriškega državljanstva. Glasbeno se giblje po zelo ambientalnemu spektru, ki ga ustvarja s samplanjem violine in dodajanjem elektronsko generiranih zvokov in šumov. Precej kul ambientalna elektronika, vendar lahko rečem, da v živem nastopu ni bilo prav nič zanimivega. Gledati tipa na odru, kako obrača gumbe in šepeta v mikrofon ne more obdržati poslušalca v koncentraciji za dolgo časa in izgledalo je kot, da se tega zaveda tudi sam Axolotl tako, da je svoj nastop končal po parih pesmih in dobre pol ure programa kar je bilo ravnoprav, saj je segrel obiskovalce, ki so počasi kapljali in se pripravljali na vrhunec večera.

Premor je bil dolg in, ko se je trojka spravila na oder je Menza že krepko škripala od napolnjenosti. Oder je bil navkljub minimalistični zasedbi, do konca napolnjen s pulti elektronskih igrač in tudi posameznimi inštrumenti. Animal Collective navkljub prevladajoči elektroniki v svoji glasbi, uporabljajo kar nekaj klasičnih instrumentov kot tudi nekaj sila nenavadnih, npr. nekaj kar je izgledalo kot veliko plastično kladivo. Omembe vredne so bile tudi njihove luči, ki so v živih barvah sekale in dvigovale atmosfero skladno z glasbo.

Zanimivo je bilo gledati kako si trojka deli položaje v bandu in kdo skrbi za kaj v bandu. Na prvi pogled je izgledalo kot, da Avey Tare in Panda Bear opravljata večino dela, saj sta si delila vokale in različne instrumente, vendar je v določenih trenutkih vidno, da ima tudi Geologist izza zelo založenega električnega pulta pomembno funkcijo v proizvajanju epskega in zelo trippy zvoka.

Ne glede na to kako sem si predstavljal Animal Collective koncert, so me totalno presenetili in ponudili nekaj čisto drugega, vendar hkrati nekaj čisto njihovega, zelo zelo eksperimentalno, halucinogeno vendar še vedno tako zelo animalcollectovsko. Set lista je bila sestavljena v večini iz novih pesmi, ki izidejo na napovedanem albumu, Merriweather Post Pavilion, januarja 2009. Tudi stare pesmi, ki so bile povečini iz Strawberry Jama, so bile izvedene zelo samosvoje, včasih prav neprepoznavno. Ravno pri enem izmed bolj opaznem komadu iz SJ, pesmi Fireworks, so dokazali česa so zmožni, saj so na isto podlago najprej vpeljali Fireworks, nato so sredi pesmi zlili vse skupaj v neko totalno drugo pesem in jo potem na koncu spet zakjučili s Fireworks temo. Spet pri drugi pesmi se je izkazalo kako zelo usklajeni so, saj sta se Avey Tare in Panda Bear nenormalno natančno ujemala v dvoglasnem petju in kričanju, ki se je tako harmonično zlilo, da je izpadlo kot, da vse skupaj prihaja iz enih ust. Podlage so bile včasih tako divje in živalske, da se mi je na trenutke zdelo kot, da stojim sredi džungle na nekem živalskem rejv partiju. Na trenutke so vključevali afriške plemenske tribal ritme, spet drugič je na plan privrela njihova otroška igrivost in razigranost, ki se je pokazala v živahnem tipkanju po sintesajzerju in največji vrhunec koncerta je bil, ko so po zaključenem enournem uradnem delu prišli nazaj na oder, saj se publika ni in ni mogla potolažiti s tako kratkim koncertom in je s parminutnim ploskanjem privlekla trojko nazaj na oder. In kako bi mi bilo žal, če jih ne bi bilo nazaj saj so v bis vključili Peacebone, ki je vzdignila celotno dvorano za par centimetrov višje v zrak. Bis je vseboval še Panda Bearovo Comfy in Nautica iz njegovega odličnega debut albuma, zaigrali pa so še dve nove pesmi. Uro in pol dolg koncert, ki je imel vsega skupaj dvakrat premor med pesmimi, ostale pa so bile povezane v florescentni mišmaš.

Najbrž je bil na koncu kdo rahlo razočaran saj je težko, da bi s svojim nenavadnim in ekscentričnim stilom bili všeč prav vsakemu v dvoranu, čeprav sem vedno, ko sem na hitro pogledal po dvorani videl samo nasmejane in razgirane obraze. Animal Collective in njihovo glasbo je treba jemati kot nekakšen eksperiment, ki se vedno prikaže v drugačni obliki in v drugačnih živih barvah. Za zaključek bom uporabil kar stavek, ki ga je obiskovalec zraven mene v svojem delirju namenil bandu, ko so odhajali iz odra “never sell out, please, never sell out!” Za vse, ki so koncert zamudili in za vse, ki hočejo obuditi vročico včerajšnjega večera, spodaj še dva videa.

Link do fotogalerije

Animal Collective in Ljubljana pt. 1 from walking home on Vimeo.

Animal Collective in Ljubljana pt. 2 from walking home on Vimeo.

V senci prihajajočega koncerta, ki se ima zgoditi naslednji četrtek 16.10.08 v ljubljanski Menzi pri Koritu, je band “napovedal” nov album. Napovedal v narekovajih, ker so po svoje lansirali novice skozi prenovljeno spletno stran http://myanimalhome.net na kateri kraljuje napis Merriweather Post Pavilion, ki naj bi bil naslov novega albuma. Album naj bi izšel januarja, po pričakovanjih za založbo Domino, na kao-uradnem AC message boardu pa je bil objavljen tudi tracklist, ki pa bo lahko tudi drugačen oz. ni še sigurno kako se bodo vse pesmi imenovale. Navkljub temu se da nove pesmi kot sta Taste in Brother Sport, slišati iz live Youtube videov.

Še tracklist:

01 In The Flowers
02 My Girls
03 Also Frightened
04 Summertime Clothes
05 Daily Routine
06 Bluish
07 Guys Eyes
08 Taste
09 Lion In A Coma
10 No More Runnin
11 Brother Sport

Kot pravi Devendra, naj bi se vse skupaj začelo kot joke band. Do sedaj naj bi napisala osem pesmi tako, da očitno je vse skupaj bolj resno.

Well, I have a band — it’s me and the drummer from Priestbird, Greg Rogove. What started off as a joke — “Let’s start a band and let’s make up song titles” — to our surprise and shock, we started writing songs, and we’ve written eight songs that I’m really really proud of and excited about. We’re gonna record a real record, and we’re called MEGAPUSS.”

Long live Megapuss, torej. Na blogu Naturalismo si lahko zdownloadate dve pesmi, Crop Cirle Jerk ’94 in Duck People Duck Man, album naj bi baje izšel 2009. Po poslušanju obeh pesmi lahko očitno pričakujemo pristni devendrovski folk, ki spet ne bo akustika iz dnevne sobe s katero je fant začel, ampak bolj v stilu zadnje plošče, ki je plula po čudaških vodah psihadeličnega 70s rocka zmešanega z novim čudaškim folkom iz Amerike. Seveda ne smem pozabiti omeniti totalno neumno prikupnih besedil in naslovov pesmi, ki so postale že zaščitni znak Devendrine glasbe. Od kje mu ideje mislim, da ni treba ugibati, vsi linki za legaliziranje psihadeličnih drog na njegovi uradni strani povejo vse. Duck People?

20. maja bo v mariborski dvorani Gustaf nastopil ameriški projekt Castanets, za katerim se skriva ime Raymond Raposa, ki bo evropsko turnejo odigral skupaj še s parimi session glasbeniki. Raymondovo glasbo se da opisati enostavno kot folk, čeprav njegov zvok variira od country skladb, pa vse do pravih noiserskih izbruhov podkrepljenih z akustično kitaro. Zaradi raznolikosti skladb so mu kritiki nalepili še mnogo drugih nenavadnih oznak, freak folk, gothic country, avantgardni indie folk in seveda se tukaj zraven spodobi dodati, da ga uvrščajo v žanr (če se temu lahko tako reče) new weird america, kar naj bi bilo lepše ime za skupino novejših folk glasbenikov, katere nekako najbolj predstavljajo Devendra Banhart, Joanna Newsom in mnogi drugi.

Castanets je dosedaj izdal dva albuma, oba za Asthmatic Kitty, ki je založba, ki je dosedaj izdala izvajalce kot je čudežni folk deček Sufjan Stevens, ki celo skrbi za brooklynsko pisarno založbe. Zadnji album, odlični In The Vines bo pospremil dokumentarec o nastajanju albuma, ki bo izšel na DVD prav tako za Asthmatic Kitty. Trailer si lahko ogledate spodaj.

Castanets: Tendrils [Trailer] from Asthmatic Kitty on Vimeo.

Novi EP naj bi vseboval še eno novo pesem, ki je bila posneta s producentom Nicolasom Vernhesom, z novo izdajo pa naj bi band plaval v “nove vode”. Bil bi razočaran če ne bi.

EP poimenovam Water Curses (nove vode, a štekaš?) bo izdan 5. maja vAngliji in Evropi, ter dan kasneje v Ameriki, za oba tržišča bo poskrbela neodvisna založba Domino, EP pa bo na voljo tako v CD kot v 12″ obliki. To!