Za imenom Zola Jesus stoji 20-letna študentka francoščine in filozofije, ki sliši na ime Nika Roza Danilova. Odraščala je na 100 akrov velikem posestvu v severnem Wisconsinu, kjer ni imela veliko družbe vrstnikov, zato se je že od osmega leta naprej ukvarjala z lekcijami opernega petja, ki jih je pri 13ih zamenjala za Dostojevskega, Nietzscheja, lo-fi noise glasbo in situationstično filozofijo. Pri 20ih je članica skupine Former Ghost, kjer ji družbo delata Jamie Stewart iz Xiu Xiu ter Freddy Ruppert iz This Song Is A Mess But So Am I.

Pod imenom Zola Jesus je Danilova Roza lansirala že dva velika albuma, oba v letu ’09, dva seven incha in split z Burial Hex. Na glasbo, ki jo producira, ponavadi kar doma v kleti, so definitivno vplivali vsi dejavniki iz njenega življenja, sem pa že naletel na smešne izraze s katerimi jo opisujejo, npr. crimsonwave, lo-fi goth itd. Za vse ljubitelje temačne elektronike pod vplivi shoegaza, noisa, new wava in ostale glasbe, ki prihaja iz megle in teme, je tole a must. Če se mi je zdela Fever Ray strašna s svojimi maskami, je Zola Jesus še dvakrat bolj creepy.

Pitchfork: In high school, were you the kid in all black?
NRD: I’m still the kid in all black.

ZOLA JESUS “CLAY BODIES” MUSIC VIDEO from FUTURE PRIMITIVE FILMS on Vimeo.

V naše kraje se bosta pripeljala dva zelo zanimiva banda, ki oba spadata med mlajše člane posadke založbe Relapse Records, ki je bila v preteklosti bolj znana po ekstremni glasbi, ki je povečini s parimi izjemami, preživljala čas na death in grind strani metalske poloble. No ravno Tombs in Buried Inside, sta znanilca sprememb, s katerimi Relapse že nekaj časa dela stvari malo drugače in izdaja tudi bande iz malo bolj drugačnih glasbenih zvrsti.

Tombs prihajajo iz Brooklyna in glede na njihov težak in monoliten zvok si ne bi nikoli mislil, da so samo trio. Člani so se v preteklosti, že kalili v mnogih drugih bandih, ampak s Tombs so ustvarili nekaj povsem svojega in zanimivega. Težko bi jih uvrstili v nek točno določen predalček, saj mešajo v svojem talilnem loncu tako prvine doom metala, kot morbidnost new wave teme iz 80ih, pomešane z malo shoegaze hreščanja, ki je vseskozi prisotno, ne bojijo pa se tudi black metal blast beat nažiganja, ki se ga kar dostikrat poslužujejo. Kot, da bi zmešal Neurosis z Joy Division, ki srečajo Swans in Mayhem. Ker pa ne gre brez kršenja avtorskih pravic, spodaj imate na posluh dva, po mojem mnenju zelo imenitna, komada, ki prav tako po mojem mnenju zelo dobro prikazujeta kaj Tombs zmorejo in kaj bodo jutri prikazali tudi v Channel Zeru v Ljubljani. Prvi, Course of Empire je bil posnet na istoimenskem albumu/EPju iz leta 2007, drugi, Merrimack pa je iz letošnje, še sorazmeroma  frišne Winter Hours.

Buried Inside prihajajo iz Kanade, iz iste države kot bandi One Eyed God Prophecy in Union of Uranus, za katere bi lahko tudi trdili, da so pustili močan pečat tudi na Buried Inside. Vsaj tako bi lahko trdili za prve tri plošče, In and of the Self, Suspect Symetry in Chronoclast, na katerih so mešali screamo vreščanje in norenje z močnim punk pečatom, zraven pa so bila vedno prisotna nenadjebljiva besedila v katerih so npr. na albumu Chronoclast do obisti analizirali dojemanje časa v zahodni kulturi in civilizaciji. Letos so izdali četrto ploščo imenovano Spoils of Failure, kjer so prevladali počasni in zamorjeni rifi, ki so bili prisotni že na prejšnjih delih, samo da so jih na Spoils of Failure razširili na šestminutne komade in tako danes vse skupaj zveni kot npr. Fall of Efrafa, AmenRa, Celeste ipd. Spodaj si lahko poslušate Time as Abjection iz Chronoclasta in IV iz Spoils of Failure.

Vse skupaj se bo zgodilo jutri, 25. 11. 2009, v Channel Zeru na Metelkovi, vstopnina z rezervacijo znaša 15e, brez rezervacije pa 18e. Ob 22h.

Slovenska scena ima ponavadi to slabo lastnost, da ko se nek band spravi k resnejšemu delovanju, jim kar ne uspe posneti tistega prvega albuma. Ali to ali pa band hitro po izdaji prvenca razpade.

No, moje posploševanje in nalaganje, lepo postavita na laž New Wave Syria, mlad slovenski duo, ki sta v sorazmerno kratkem času obstoja posnela prvi album, ki ni ostal v podzemlje potlačena skrivnost, ampak je že ob obstoju požel same lepe besede in pozitivne kritike. Razlogov za to je veliko, osebno se mi zdi, da sta Rok in Urša neverjetno napredovala od takrat, ko sem ju prvič gledal kot predskupino na We Can’t Sleep At Night na Metelkovi lansko leto. Takrat sta se mi zdela zanimiva, a so se mi njune elektronske kompzicije zdele še vedno preveč neobdelane in nedovršene.

Album naslovljen Hello, Yes je lep znak da prvi vtis ni vse in, da ima Slovenija bande, ki so glasbeno čisto primerljivi z aktualno glasbeno ponudbo drugod po svetu. V šest skladb sta zapakirala stilsko mogoče rahlo različne žanre, a povsem kompatibilne, tako da med poslušanjem vse teče lepo kot prvi spomladanski oblaki, na kar me tudi asociira njuna glasba. Lahkotne pesmi, včasih že skoraj pocukrano pop kot kakšen The Album Leaf na kasnejših albumih, včasih shoegazevsko in ambientalno, kot Krankyjeva kanadska ponudba, spet drugič pa lepo plesno, a intiligentno, kot smo vajeni iz Warpovih izdaj.

Večina pesmi vsebuje ženski vokal, ki se sicer skriva za filtrirano tančico. Na nekaterih delih sicer paše idealno skupaj z glasbo, na parih pa mi je mogoče malce odveč. Kar se tiče instrumentalnih delov, je kar navdušujoče kako dobro dvojica obvlada svoje, večji del doma prirejene instrumente. Tudi če struktura pesmi ni nikoli kaj preveč komplicirana, se vse skupaj med seboj zelo lepo ujema in dopolnjuje ter, če imam ponavadi pri domačih debitantskih albumih vedno kakšne pomisleke in se začnem proti koncu plošče dolgočasiti, moram New Wave Syrio pohvaliti, saj se album zelo lepo posluša od začetka do konca brez zehanja in razmišljanja kdaj bo že konec. Če bi mogel izbirati favorita, bi bil to najbrž dandeaconovski Vitamins, ki se mi zdi nekako najbolj živ in za plesišče primeren, sledi pa zagotovo ambientalna lepotička Let It Out, ki me malcecelo  spominja na Aphex Twinov Rhubarb, kar je prej kompliment kot kritika.

Ni kaj, založbo Cheap Tunes se splača imeti na radarju v prihodnosti, saj imajo očitno še kar nekaj skritih talentov. Upam samo, da planirajo v prihodnosti tudi kako vinilno izdajo za bolj analogne tipe. Če vas band zanima in ste jih slišali samo na CDju, ali pa če jih sploh še niste slišali, 21. maja bodo nastopili v ljubljanskem klubu Sub Sub, družbo jim bodo delali še eni nadarjeni mladci, Real Life Version in pa koroški mojstri VLC playerja in še česa drugega, Zircus. Še opomba za tiste, ki jih niste slišali, njihov album si lahko zastonj snamete na spletni strani založbe Cheap Tunes, kar je zelo pohvalen odnos. Link pa poiščite sami.

A Place To Bury Strangers, new yorški mojstri postavljanja in razbijanja zvočnega zidu. 2007 so izdali resnično dober debitantski album, 2008 pa še 7″ I Know I’ll See You, ki je v bistvu skladba iz albuma tako, da se to sploh ne bi smelo šteti kot nov release, ampak bolj nek švoh single. Band je super, v zadnjem času sem si jih spet po dolgem času začel vrteti in me je kar sram, da sem pozabil kako dobri so, pa tudi, če so se v bistvu vse naučili samo od The Jesus and Mary Chain. Zadnja novica glede banda je bila, da so v začetku 2009 podpisali za Mute. Upam, da to ne pomeni kaj slabega in upam, da izdajo že kaj novega.

Fugazi so itak kralji “on hiatus” bandov. Kjerkoli brskaš za novicami o bandu, povsod piše, da mirujejo že od leta 2002 in nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo. Člani ga bluzijo po svoje, MacKaye izdaja z ženo pod imenom The Evens, kadar ravno ne tura po Ameriki in prireja predavanj. Ostali člani furajo neke svoje bande, ali pa producirajo druge. Očitno jim dolgčas ravno ni, bi bilo pa vseeno fajn pokazati kaj novega, ali pa dokončno razpasti.

LCD Soundsystem so še ena taka cvetka. Izdajo nadpovprečen album, ki ga vsi hvalijo, potem, ko jih Pitchfork postavi na vrh vseh 50ih lestvic, ki jih vsako leto lansirajo, postanejo totalen mit in fama, njihove komade lahko nato slišiš v raznih reklamah in TV serijah in nato izginejo iz obličja planeta. Ko so letos začele krožiti govorice, da so odpeli svoje jih je James Murphy, ki v bistvu stoji za celim projektom, zanikal, češ da naj bi bil nov album na poti. Spodaj si lahko pogledate smešen fan video za pesem Someone Great.

Zadnje čase se da v Ljubljani na vsakem vogalu videti plakate za nastop norveške zasedbe Röyksopp, ki vsebujejo btw naravnost nagravnžo tipografijo s katero je slovenski promotor zapisal datum in kraj nastopa. Ne vem kaj jim ni jasno, kako je kaj takega sploh dovoljeno po vseh grafičnih standardih ampak pustimo to. Omenjam jih zato, ker je band posnel kar par svojih skladb (med drugim mega hit, ki se ga vsi najbrš spomnite po eyecandy videospotu z letečo bosonogo blondinko, What Else is There) z švedsko vokalistko Karin Dreijer Andersson, bolj poznano kot polovičko dueta The Knife oz. po odrskem imenu Fever Ray pod katerim je letos izdala prvi odličen album. Tukaj pride pod vprašaj prihodnost skupine The Knife. Glede na Wikipedio naj bi bil band na troletni pavzi. Kako bo ta čas preživela  Karin že vemo, njen brat Olof pa naj bi v tem času delal na svoji DJ karieri.

Kot zadnji band bom izpostavil To Kill a Petty Bourgeoisie, ki niso band, ki bi jim grozila bridka usoda, saj ravno ta trenutek turajo po Evropi. Je pa res, da ne izgleda kot, da bodo v bližnji prihodnosti izdali kaj novega. Za sabo imajo EP s 6imi pesmi, split 7″ in odličen album The Patron, ki so ga 2007 izdali za Kranky. Od takrat pa nič novega. Glede na to kako super mi je The Patron upam, da tale psihopatski noise/ambiental/pop duo pokaže še kdaj zobe.

Wavves spet izdaja nekaj novega. Še neizdana pesem Friends Were Gone, bo izdan na split 7″ z Windsurf. Ni kaj, lepo dopolnjevanje imen obeh glasbenikov. Pesem si lahko poslušate tukaj.

Bradford Cox iz skupine Deerhunter očitno ni pozabil na svoj projekt iz dnevne sobe s katerim si krajša dolge noči. Na svojem blogu je objavil 2 nove Atlas Sound pesmi, ki naj bi pripadale 7″-u Time Warp. Dva komada, oba v stilu sončne psihadelije in folka iz 60ih. Ko smo že pri Deerhunter, tudi oni so napovedali nekaj novega in sicer Rainwater Cassette Exchange, nov EP s petimi novimi skladbami. Prvo lahko slišite tukaj, vse skupaj pa bo izšlo seveda za Kranky.

Atlas Sound – Time Warp
Atlas Sound – Springtime Instrumental

Devendra Banhart je pred kratkim v živo predstavil nove pesmi. Chin Chin Muck Muck si lahko poslušate zgoraj, video za pesem Baby pa tukaj. O albumu se sicer še nič ne govori.

See them on their big bright screen
tan and blonde and seventeen
Eating nonfood keeps them mean
but they’re young forever
If they must grow up
they marry dukes and earls
I hate California girls

They ain’t broke, so they put on airs,
the faux folks sans derrieres
They breathe coke and have affairs
with each passing rock star
They come on like squares
then get off like squirrels
I hate California girls

Looking down their perfect noses
at me and my kind
do they think we won’t
well, never mind

Laughing through their perfect teeth
at everyone I know
do they think we wont
Get up an go?

So
I have planned my grand attacks
I will stand behind their backs
with my brand-new battle ax
Then they will they taste my wrath
They will hear me say
as the pavement whirls
“I hate California girls…”

Punce v bandu. Minimalizem. Šundr. Surf. To so besede s katerimi bi Vivian Girls tagal vsak, ki jih je že slišal. Slišalo pa jih je že ogromno ljudi, pa čeprav so nastale v letu 2007. Od takrat do sedaj so izdale par 7″-ov in en studijski album, imele kar nekaj turnej po Ameriki in vsekakor zelo opozorile nase. Pod svoje okrilje jih je vzel tudi najboljši punk band na svetu, Fucked Up. Kar sploh ni čudno, saj je Vivian Girls tudi pesem, ki se nahaja na njihovem prejšnjem albumu Hidden World.

V svoji glasbi vsebujejo tisti zakon surf filing, ki se ga najbrš vsi spomnemo iz TV serije Batman, večglasno petje doda še hipi podnoto, ki naredi vse samo še malo bolj psihadelično, kar ni nikoli slaba stvar. Dodaj še noageovski shoegaze minimalizem in dobiš Vivian Girls. Tudi sam video je super, netopirčki v ozadju FTW! Za vse, ki jim je digitalni EP The Raveonettes premalo in bi radi celi album, za vse, ki poslušajo No Age tudi po tem, ko se je Nouns hype polegel in za vse, ki v jebeno hladnem oktobru pogrešajo poletje na prvi dan faksa.

Idejna zasnova za celoten kviz pa pripade Tiny Mix Tapes.

No Age Battle Battles from tinymixtapes on Vimeo.

Battles Battle No Age from tinymixtapes on Vimeo.

Letošnje poletje je vroče za popizdit, materiala za updatanje je občutno manj kot v sezoni in nič se ne prileže bolj kot nov video od fantov iz noise-punk banda No Age, ki sta nam pripravila pravo poletno rojstnodnevno zabavo na travniku, z baloni, drogami in fluorescenčnimi letečimi barvami, kot se za dobro zabavo spodobi. Skladba Eraser je na v maju izdanem drugem albumu Nouns in tole mislim, da je prvi uradni video, ki je svojo premiero doživel kar na MTV.