V Sloveniji bodo Les Trucs nastopili kar trikrat. Jutri, 09.05. v Mariborski dvorani Gustaf, dan pozneje, 10.05. v Pivški Čuzi, 11.05. pa se bodo ustavili še v prestolnici v Menzi pri Koritu. Lahko si jih poslušate na myspace strani, za bolj efektivno predstavitev pa priporočam video spodaj.

Druga novica, ki se jo absolutno mora omeniti je novi Tour EP slovenskega banda Melete. Banda ni treba preveč opisovati saj sem o njemu že napisal par vrstic v preteklosti, tale EP pa je bil posnet za njihovo evropsko turnejo. Štiri super pesmi dobite na temle linku.

Za konec pa še ena bolj žešča novica. V prejšnjem prispevku sem pisal o hardcore koncertu, ki ga organizira dvojec Dirty Skunks, fanta pa sta potrdila še eno kul zadevo za konec poletne sezone. 24. junija bodo na odru Gale Hale zaigrali nizozemski thrash/death metalci Pestilence, ki veljajo za čiste legende tovrstnega žanra, pred njimi pa bodo nastopili ameriški ambientalni black metalci Wolves in the Throne Room o katerih sem tudi že večkrat pisal. Super novička, upam da bo koncert zaradi velikega zanimanja premaknjen na zunanji oder Gale Hale kot bi se za tak datum spodobilo.

vir: Last.fm

Band sem videl prvič lani prav tako na Dunaju, sicer na drugem prizorišču. Takrat so se zelo dobro izkazali zato so bila pričakovanja velika. Koncert se je odvijal v istem prostoru kot koncert, ki sem ga gledal en dan prej in, ko sem vstopil se mi je kar zavrtelo od blazne gužve in cigaretnega dima, ki je očitno zvest spremljevalec dunajskega nočnega življenja.

V prostor, ki je po dimenzijah še najbolj spominjal na ljubljanski Channel Zero, se je natlačilo vsaj 150 ljudi, kar je dodobra otežilo vsaj približno kvaliteten pogled na oder. Ko sem se nekako prerinil najbližje odru kakor se je dalo, sem ugotovil, da je prvi band Our Survival Depends on Us že odigral svoje, ampak glede na hitro poslušanje materiala na njihovem myspacu mi ni bilo prav nič žal. So pa WITTR hitro postavili inštrumente na oder, manjkale pa niso tudi sveče, ki jih vedno prižgejo na robu odra. Vizualno je vse izpadlo precej dobro, všeč mi je bilo, da se band trudi publiko postaviti tudi v ambient, ki gre lepo z atmosfero njihove glasbe.

Začeli so starim materialom, ki je vse spravil v ekstatično stanje glede na mahanje in suvanje, ki so ga nekateri izvajali. Tudi sam band se je izkazal na odru. Set je bil dobro zgrajen, igrali so pesmi iz obeh albumov, po pričakovanju so manjkali komadi z ženskimi vokali, saj so le ti izvedeni z gosti na albumu, ki ne hodijo z bandom na turnejo. Zaigrali so tudi drugo skladbo iz zadnjega EPja in, če se ne motim tudi eno novo skladbo. Vse skupaj je bilo lepo povezano v celoto, tako da je koncert izpadel kot ritual sredi gozda, kar bi bilo idealno prizorišče za dojemanje njhove glasbe, ki je krepko pod ekološkimi in naravnimi vplivi, s katerimi se je band rodil in je  ustvarjal ves čas. Bobnar je bil res zelo hiter in oba kitarista sta s tistimi dolgimi melodijami spravila vse v zamaknjeno stanje, ki pa so ga občasno prekinili določeni posamezniki v publiki, ki so očitno prišli na koncert bolj zaradi polnjenja ega z mačističnimi izpadi, kot zaradi glasbe same. Band je lani sprejel basista, ki ga na lanski turneji ni bilo, tako da je bila to še dodatna zanimivost, se je pa lepo vživel in je bilo zanimivo na posameznih mestih slišati bas, kjer ga na originalnih posnetkih ni bilo.

Koncert je bil izveden res odlično in po končani set listi, sem bil resnično navdušen, bi pa bil še toliko bolj, če bi lahko lažje dihal in, če se ne bi bilo treba gnesti med hordo debilov. Zvok je bil začuda zelo dober, četudi sem stal direktno zraven zvočnika. Bandu lahko dvignem oba palca gor in jih grem zagotovo še kdaj gledat.

Wolves In The Throne Room
Two Hunters

Black metal je vseh slabih treh desetletjih svojega obstoja, zamenjal že mnogo dlake. Od “true norwegian black metal” bandov so mi le redki všeč, mi je pa precej bolj blizu t.i. ambientalnejša veja black metala, ne glede na to koliko neodobravanja je ta zvrst požela med “pravimi” metalci, sploh zaradi mešanja z nekaterimi zvrstmi kot so neo-folk, postrock, ambientalna elektronika in druge zvrsti, ki imajo z black metalom več sorodnega kot se na prvi pogled zdi.

Wolves In The Throne Room so eden izmed bolj izpostavljenih bandov zadnjega časa v temu žanru. Sicer so bili dokaj kritizirani, prvič zato, ker prihajajo iz Amerike in je dejstvo, da mnogo metalcev ne jebe ameriškega black metala. Drugič pa zato, ker jih je pod okrilje vzela Southern Lord, ki je v zadnjem času sicer izdala kar nekaj kvalitetnega black metala, ampak so zaradi drugih bandov, ki jih imajo pod streho, izpadli založba, ki izaja black metal samo zato, ker je black metal trenutno dosti trendovska zadeva v underground metal krogih. No, meni je dokaj vseeno za takšne in drugačne butaste glasbene omejitve, ki pestijo nekatere.

Wolves In The Throne Room so mi bili sprva zelo zanimivi zaradi njihovega ozadja, ki je vplival na band in pa tudi na samo glasbo. Zgodba se sliši kot, da bi jo napisal kakšen PRjevec iz kakšne korporativne glasbene založbe, saj vsebuje vse kar naj bi pravi black metal band vseboval in je tako odlična zgodba za prodajanje plošč. Band namreč živi kot kolektiv v koči na severu Amerike in poizkuša živeti čimbolj neodvisno od klasičnega načina življenja, ki je najbolj pogost v zahodni civilizaciji. Pridelujejo si svojo hrano, živijo sredi gozda in praktično v sožitju z naravo in res ne vem kaj je lahko bolj black metalskega od tega. Sicer pa ne častijo satana, ne nosijo corpse painta in ne verjamejo v nacional-socializem in s tem praktično zanikajo vse zaradi česa je black metal sploh zanimiv za določene ljudi, hkrati pa si odpirajo pot do mnogih drugih ljubiteljev glasbe, ki jim glasba ni samo glasba ampak tudi določena filozofija v življenju.

Two Hunters je njihova druga plošča, ki ni izšla dolgo za prvo Diadem of 12 Stars. Dva Lovca se ne razlikujeta toliko od poti, ki so jo zastavili na starejšem materialu. Še vedno igrajo black metal na ambientalen način tako, da vlečejo dolge riffe, ki jih potem menjajo z enostavnimi prehodi, z rahlimi upočasnitvami ritma, ki pa se dostikrat potem spet pospeši in tako pričara katarzično in pravljično atmosfero, ki jo skorajda ne bi mogli pripisati žanru kot je black metal. Plošča se sicer otvori z petminutno Dea Artio, ki je najbolj vpadljiva skladba na albumu, sestavljena je samo iz elektronskega shoegaze šumenja, ki zveni skoraj brianenovsko. Sledijo uradno tri skladbe, na vinilu pa pride zraven še bonus komad, četrti To Reveal.

Pohvalno se mi zdi, da je material navkljub temu, da z njim niso odkrili neke blazne tople vode, napisan še vedno zelo dobro in zelo mi je všeč, da nikjer ne čakajo predolgo in niso nikoli prehitri, hkrati pa spet nikoli niso prepočasni. Lepo je slišati, da se da na topotalski blastbeat ritem narediti še kakšne druge kitarske melodije kot klasične norveške blasfemične rife. Dolgo trajanje pesmi zna mogoče komu zamoriti, meni pa je format zelo blizu in moram reči, da se prej naveličam kakšnega petkrat krajšega black metal komada kot WITTR komada, ki traja tudi po 20 minut. Poleg samega zvoka, mi je zelo všeč še to, da samo ozadje banda tu in tam povdarjajo tudi s sampli kot so zvoki narave, šumenje gozda, grmenje nevihte, ptičje čivkanje in vsi ostali zvoki narave, ki je glavna inspiracija glasbe in besedil.

Precej naravno izgleda tudi sam ovitek, ki je sicer zavit v temačne fotografije gozda in posameznih članov, ki pa so tako našemljeni, da moraš dostikrat podrobno pogledati posamezno fotografijo, da razbereš kaj je drevesna korenina in kaj človeško telo. Band ne bi mogel lepše opisati svojega mnenja o temu kaj današnji moderen človek dela s planetom in naravo okrog njega. Glasbeno in vizualno lepo nakažejo kje bi človek moral biti v svojem odnosu do narave in kje je njegovo pravo mesto.

Japonski Boris so prvo ploščo izdali 1996, zadnjo pa 2008. Če izmerimo debelino njihovega repertoarja dobimo 17 studijskih albumov, zraven pa še kar lepo število kolaboracij in posebnih sodelovanj. Ogromno albumov je bilo izdano tudi v večih različicah, ponavadi je japonska različica albumov drugačna od različce za ostali svet, včasih pa predelajo album še na drugačne načine. Očitno ima trojka, ki sestavlja bend, zelo širok spekter domišlije in smešno je ravno to, da jim nekateri ravno pomankanje domišlije očitajo na zadnjem studijskem albumu, Smile.

Prejšnja plošča se je imenovala Pink in seveda je bilo vse v roza barvi. Od barve vinila, do barve ovitka, roza, da so bolele oči medtem, ko so poslušalca povozili z enosmernim Motorhead stoner rockom. Pink mi je bil sicer dober album, ampak me je povečini motilo ravno to, da so bili vsi komadi narejeni podobni, vse se je slišalo kot, da drvi v isto smer in že glede na prejšnje Boris albume, sem bil prepričan, da je band zmožen nečesa več. Pred Pink so dali skozi resnično vse faze psihadelične in heavy glasbe kar se jih lahko zdajle spomnem, od 60s psihadeličnega noise rocka, do albumov na katerem so izdajali po dva komada obsežna tudi po 40 min, skratka ni bilo meje, ki je Boris ne bi prestopili in mogoče je ravno zato težko reči, da ti je njihov celoten opus resnično všeč, saj so čez leta izdajali tako drugačen material, da so se fani včasih ustrašili kaj bo sledilo na naslednji plošči.

Smile je po roza odtenkih nasledila pomarančno oranžna, ki spet pozdravlja iz odlično oblikovanega ovitka, za katerega je zaslužen Stephen O’Malley (SOMA), ključna temačna figura izza založbe Southern Lord in hkrati eden izmed pošastnega dua v kutah, Sunn O))). SOMA je tudi posodil svoje kitarske veščine na eni izmed pesmi in je tako poleg Michio Kurihare, ki je že stalni sodelavec banda in je z njimi posnel tudi precej odmevno ploščo Rainbow, gost na plošči.

Tudi Smile se je precej razlikuje od verzije do verzije, japonska verzija sploh zelo iztopa, pesmi se imenujejo drugače in nekatere tudi zelo drugače zvenijo. Japonska verzija na vinilu je bila izdana v nakladi samo 500 komadov in tako že dosega bajne cene od 150$ naprej.

Tudi vrstni red na “normalni” verziji je malo drugačnejši od tega na CDju. Oranžen dvojni vinil se tako začne vrteti s pesmijo Statement, ki so jo predstavili že na istoimenskem 7″-u, kjer je bila objavljena tudi ekskluzivna pesem, Floorshaker, ki pa ni vključen na albumu. Statement se začne tam, kjer je band nazadnje ostal na plošči Pink, pri hitrem in direktnem stonerskem rocku, ki je zabeljen s pretiranim soliranjem in galopirajočim ritmom. V naslednjo pesem Buzz-In nas pospremijo veseli otroški glasovi, ki bi jih lahko pripisali otroku kitaristke Wata. Na ovitku se pojavljajo tudi otroške risbe, za katere bi se prav tako najbrš dalo predvidevati, da prihajajo izpod istih rok.

Buzz-In nadaljuje statementovsko stoner potovanje po puščavi, ki se potem z noro solažo prelije v Laser Beam, tretji komad na strani A, ki se zaključi s pesmijo Vein, ki je referenca na istoimenski album iz leta 2006. Če je Laser Beam samo še ena izmed borisovskih stoner rock pesmi, je Vein nekakšen mix hitrih hardcore riffov, pomešanih s čudaškim kričanjem, vse skupaj pa leži na čudnem ozadju efektov in nenavadnih zvokov kar lepo oznanja, da preostanek plošče ni tako “happy rockovski” (izraz s katerim so Boris označili svojo Pink ero), ampak da pripravlja še marsikaj drugega.

Stran B tako nosi le dve pesmi, My Neighbour Satan in Ka Re Ha Te Ta Sa Ki, oz. No Ones Grieve. “Satan” sicer delno še vedno plava v “happy pill” vodah, vendar je struktura pesmi vidno drugačna od prvih treh pesmi, dolg zasanjan uvod, se kasneje v pesmi spremeni v divje jammersko soliranje. No Ones Grieve je še bolj experimentalen in psihadeličen saj se čez dolg začetek vleče solaža kot kurje črevo in tako postaja atmosfera na plošči precej bolj temačna kot je na začetku kazalo. Sam sem bolj fan te sorte Boris opusa in No Ones Grieve je definitivno ena izmed najbolj iztopajočih pesmi iz albuma, čeprav moram reči, da na albumu ni niti ene slabe pesmi in, da vse zelo dobro funkcionirajo med sabo.

Stran C sestavljata Flowers Sun Rain in You Were Holding an Umbrella. Prvi se začne s petjem, ki plava nekje v ozadju in ga spremlja zamegljen zvok kitare, a se vse skupaj prebije v ospredje z rohnečim in bolj zamorjenim zvokom. Tudi You Were Holding an Umbrella nadaljuje ta žalostni tempo strani.

Vse skupaj se zaključi v zame najbolj epsko pesem na strani D. Gre za neimenovani komad, nekateri ga imenujejo tudi kar Bonus Track, pri tej pesmi pa se bendu pridruži že prej omenjeni Stephen O’Malley. Tukaj Boris pokažejo tisto svojo pravo stran, ki je meni najbolj všeč. 18 minutni komadi, stolpi glasbene artilerije sestavljene iz Orange ojačevalcev, zakon doom riffi, skratka epski konec kot si ga zasluži vsak zvesti Boris fan. Mogoče pesem najbolj spominja na to kar je band izdal na dvojnem albumu Dronevil, ali pa  na material iz kolaboracijske plošče Altar, ki so izdali skupaj s Sunn O))), SOMA kot gost, je definitivno pustil svojih pet centov pri pesmi.

Če primerjam Smile s Pink, ki je bil zadnji pravi studijski album brez pretiranega eksperimentiranja, potem ga zame Smile prekrije kot sonce luno pri mrku. Če je bil Pink sestavljen iz več ali manj podobnega materiala, ponuja Smile poslušalcu precej bolj pisano paleto glasbe iz vseh časovnih obdobjih, ki so jih Boris dali skoz v svojem soničnem ustvarjanju. Vprašanje je le, kam se bodo kazalci glasnosti na Borisovem ozvočenju nagnili pri naslednjem albumu, vsekakor pa mislim, da bo zanimivo tako kot je bilo vse do sedaj, kar so izdali. Poslušljivost pa je pač druga stvar, ki je Boris ne upoštevajo ravno vedno. Na Smile so na srečo jo tako, da mislim, da bo prišel na račun vsak poslušalec dobre stoner glasbe, od klasičnih headbang ljubiteljev pa do tistih freakov, ki se najbolj vzburijo ob božanju ušes z drone/noise šumi.

Om niso več nobeni mladci na stoner metal sceni, njihovi člani so hodili svojo pot že v legendarnih Sleep, iz katerih so se Om praktično razvili, saj sta medtem, ko je Sleep kitarist Matt Pike ustanovil High On Fire, Chris Haikus in Al Cisneros ustanovila Om. Pilgrimage je njun tretji album zapovrstjo, hkrati pa je to zadnji album pod katerega se je podpisal Chris Haikus. Marca letos je band posnel material za nov 7″, ki bo izšel za Sub Pop, na tem izdelku pa je prvič uradno sodeloval novi bobnar, Emil Amos, ki drugače igra tudi z Grails.

Sleep so bili definitivno najbolj znani po dolgometraškem albumu Jerusalem, ki se je vil kot jara kača, distorzirani stoner metal riffi, ki so se nadaljevali drug v drugega, so pustili neizbrisljiv pečat na stoner žanru in plošča je pravi temeljni kamen žanra, na katerem so rasle mnoge kasnejše skupine. Om logično nadaljujejo to pot, vendar je dvojec dobro izkoristil nenavaden zvok Rickenbacker bas kitare in bobnov, ki gradijo sveto ozračje in atmosfero.

Plošča je razdeljena na samo 4 pesmi, ki se izmenjujejo po intervalu dolgo-kratko, otvoritveni istoimenski Pilgrimage, zasede 10 minut in pol in v tem času nas drži napete samo na minimalističnih bobnih in tamburinu, in na čistem bas zvoku brez kakršnekoli distorzije. Pesem se dobro vzpenja in ima dober rastoči ritem, ki se počasi pospešuje, mogoče se na koncu že vse skupaj vleče, saj poslušalec vseskozi čaka tisti distorzirani udarec, ki smo ga bili vajeni iz prejšnjih plošč. Mogoče ravno to dobimo z drugo pesmijo Unitive Knowledge of the Godhead, kjer zvok zares odjekne. Če je bilo pri prvi pesmi vse narejeno na šepetajoč način, je tukaj vse glasno in udarno, čisto nasprotje prejšnji pesmi in drugi komad je tisti stoner headbanging komad, ki si ga vsi zapomnijo. Bhimas Theme nadaljuje z 11 minutami čistega mahanja z glavo, melodija se lepo vzepnja in tako dobimo lepo jedro, ki ga tvorita druga in tretja pesem. Zaključna Pilgrimage (reprise), zaključi ploščo tam kjer se je vse skupaj začelo, v mirnem šepetujočem stilu, ki je skoraj že tibetanska molitev, z dolgim zavijajočim izgovarjanjem besedil in pravo katedralno atmosfero.

Najboljši del plošče je zagotovo intima in sramežljiva temačna atmosfera, ki jo je bandu uspelo zgraditi z minimalistično uporabo inštrumentov, ter zanimiv in nenavadnim petjem. Band so očitno že po imenu od vedno zanimali tibetantski menihi in zanimivo je kako jim je uspelo spojiti stoner rock in tibetantsko tematiko. Za kritizirati nimam prav veliko, mogoče se kakšen del na trenutke vleče, vsekakor pa to ni plošča za veliko ljudi, če vam pa ugaja distorzirani ponavljajoči se zvok, potem ne pozabiti na to ploščo.

Multitalentirani Japonci so si na krožnik naložili obilo dela za spomlad 2008. Kot je bilo že rečeno, so pred kratkim izdali 7″ ploščo Statement (recenzija kmalu tudi na ATN), na kateri so v poizkušino poslali prvo pesem iz prihajajočega albuma Smile.

Trio pa je sedaj še uradno izdal tracklist osmih pesmi, ki bodo na novem albumu, ki v Evropi izide 21. aprila, prav tako pa so v javnost izstrelili naslovnico, v bistvu kar dve, japonsko in ameriško/evropsko. Katera je boljša se odločite sami, je pa japonska verzija definitivno bolj “vredna nasmeha”. Na albumu sta sodelovala tudi dva dolgoletna sodelavca banda, doom lord Stephen O’Malley, ki stoji za mnogimi projekti, najbolj očitni so založba Southern Lord, ki bo ploščo Smile tudi izdala, in pa mega hypani drone projekt Sunn O))), pri drugi kolaboraciji pa sodeluje Michio Kurihara, ki je z bandom sodeloval tudi pri preteklih projektih.

Za že prej omenjeni Statement, so Boris posneli tudi video, ki je definitiven “eye candy” in, če je bila prejšnji album v roza elementu, bo novi album definitivno v oranžnem.

Seveda pa bi bilo vse to govorjenje o novi glasbi brezpredmetno, če Boris ne bi novih pesmi ponujali na pokušino tudi v živo na turneji. Aktualna evropska turneja se prične 19. aprila, kar na že zdavnaj razprodanem evropskem stoner/doom festivalu Roadburn v Tillburgu. Nam najbližji datum je Dunaj 11. maja, preostanek turneje, ki jo bodo opravljali z Growing, pa si lahko ogledate spodaj:

19-04-08 Roadburn Festival Tilburg (Net) + Celtic Frost + Jesu
20-04-08 The Cooler Bristol (Uk) + Growing
21-04-08 The Ruby Lounge Manchester (Uk) + Growing
22-04-08 Medicine Bar Birmingham (Uk) + Growing
23-04-08 Ulu London (Uk) + Growing
24-04-08 Doornroosje Nijmegen (Net) + Growing
25-04-08 Ajz Bielefeld (Ger) + Growing
26-04-08 Loppen Copenhagen (Den) + Growing
27-04-08 Voxhall Aarhus (Den) + Growing
28-04-08 Sticky Fingers Gothenburg (Swe) + Growing
29-04-08 John Dee Oslo (Nor) + Growing
30-04-08 Kagelbanan Stockholm (Swe) + Growing
02-05-08 Tavastia Helsinki (Fin) + Growing
03-05-08 Klubi Turku (Fin) + Growing
06-05-08 Ut Connewitz Leipzig (Ger) + Growing
07-05-08 Magnet Club Berlin (Ger) + Growing
08-05-08 Firlej Wroclaw (Pol) + Growing
09-05-08 Palac Akropolis Prague (Cze) + Growing
10-05-08 A38 Budapest (Hun) + Growing
11-05-08 Szene Vienna (Aus) + Growing
13-05-08 Pmk Innsbruck (Aus) + Growing
14-05-08 Garage Milan (Ita) + Growing
15-05-08 Circolo Degli Artisti Rome (Ita) + Growing
16-05-08 Bronson Ravenna (Ita) + Growing
18-05-08 Salzhaus Winterthur (Swi) + Growing
19-05-08 Club Schocken Stuttgart (Ger) + Growing
20-05-08 Ancienne Belgique Brussels (Bel) + Growing
21-05-08 Nouveau Casino Paris (Fra) + Growing
22-05-08 Olympic Nantes (Fra) + Growing
23-05-08 Le Confort Moderne Poitiers (Fra) + Growing
24-05-08 Vents Du Sud Toulouse (Fra) + Growing
26-05-08 Porto-rio Porto (Por) + Growing
27-05-08 Zdb Lisbon (Por) + Growing
29-05-08 Primavera Sound Festival Barcelona (Spa)
30-05-08 La Cooperative De Mai Clermont-ferrand (Fra) + Growing
31-05-08 Kilbi Festival Dudingen (Swi)

Na Southern Lordu pa so določili tudi datum, ko bo Smile izšel, to bo 29. april.

Band je napovedal tudi snemanje novega materiala z novim bobnarjem. Plošča naj bi se imenovala Shrinebuilder. Duo Om je nastal leta 2003 iz zapuščine legendarnega stoner metal banda Sleep.  Zasedba je vsebovala samo dva člana, Al Cisneros na vokalih in bas kitari ter Chris Haikus za bobni. Do letos je band izdal tri albume, Variations on a Theme, Conference Of The Birds ter letošnji Pilgrimage.