Belgijska nihilistična brigada Blind to Faith ima nov komad, ki bo izdan na split 7″ plošči z bandom Gehenna. Holy Terror reign se nadaljuje…

Festivali pridejo, festivali grejo, nato pa spet pridejo novi. V praznino poletnih hardcore festov na naših tleh, že drugič vstopa koprska ekipa Panda Banda s svojim open air festivalom Pandamonium. Lani so na pomolu v Kopru nastopali Graf Orlock in Ghostlimb, letos pa so napovedani njihovi žanrski in žaložbeni bratje Comadre, ki bodo s seboj pripeljali še “frisco” powerviolence zasedbo Punch. Da pa ne bo zastopan samo ameriški kontinent bodo poskrbeli še švedski hardkoraši Anchor, ter italijanski emo violence novinci Morning Wood. Comadre so v Sloveniji enkrat že nastopali, dve leti nazaj v ljubljanskem Rogu in moram reči, da si zasedbo vsekakor splača ogledati, saj so zagotovo eden izmed boljših in bolj delavnih hardcore punk bandov zadnjega časa. Tudi švede smo že gledali pri nas, par let nazaj v Laškem z Ritual in tudi niso bili slabi.

Lokacija letos na žalost ne bo ista kot lani zaradi zapletov z občino, se pa bo festival spet odvijal zunaj, kar je v blazno vročem vremenu, ki nas trpinči zadnje čase, definitivno velik plus. Tako bomo bande letos gledali na Kardeljevi ploščadi v Kopru, začne se baje že ob 19h, vstopnine sicer ni, so pa zelo priporočljivi prostovoljni prispevki. Baje pride tudi post indi morisej. Tri, šteri, eksploderi.

w/ Ceremony, Ritual, Rot In Hell and Abolition. Roadtrip anyone?

Pred kratkim je postalo uradno to kar se je govorilo že nekaj časa, Curse of Instinct, eni izmed redkih slovenskih hardcore longrunnerjev, ki so nastali še v 90ih, bodo razpadli. Še zadnjič bodo zamajali oder 12. 12. 2009, v mariborski Pekarni, to pa bo hkrati tudi koncert ob 10 obletnici obstoja benda.

10 let je dolga doba, sploh za hardcore sceno, kjer se večina bandov pojavi in izgine v enako hitrem času. V zadnjem času se o Cursih sicer res ni dosti slišalo, sploh zaradi nestabilne zasedbe, ki pa je bila pomojem predvsem posledica tega, da so člani prišli v leta, ko band in koncertiranje ni več na prvem mestu, saj je treba zaslužiti za najemnino in preživetje. Četudi jih v zadnjih letih ni bilo toliko videti na koncertih kot jih je bilo mogoče v letih poprej, pa so COI dali veliko slovenski hardcore sceni. Kar se tiče mene so bili eden izmed prvih hardcore bandov kar sem jih gledal. To je bilo leta 2002 na festivalu City Of v Novi Gorici. Generacije pred nami so norele na Low Punch in Man in the Shadow, nam pa so bili COI tisti band okrog katerega je bilo takrat največ hrupa in dima. Na pamet mi pride ogromno nekih koncertov, kjer sem jih gledal, od zlatih let v Celju, ko je Heartcore ekipa s Čebelo na čelu organizirala koncerte v MCju, pa do vseh City Ofov, kjer so bili COI tudi vsako drugo leto reden gost. Marsikdo iz mlajše generacije si bo ob teh vrsticah mislil, da brezveze pretiravam, ampak žalostno je, da noben mlajši bend ne preživi 10 težkih let, tako da mogoče generacije za nami ne bodo imele takega banda s katerim bi se poistovetile z njim tako kot smo se mi takrat s COI. Seveda je skozi leta ta čar zbledel, kot se zgodi z vsakim bandom, ki ga gledaš stokrat skozi leta, vendar so znali biti v najboljši formi tudi še pred kratkim, ko sem jih gledal kje. Bili so trenutki, ko so bili v živo odlični in so bili na odru boljši od vseh spoliranih ameriških metalcore bandov iz lepozvenečih založb, bili so tudi časi, ko so mi bili brezvezni, ampak mislim, da bo vseeno ostala neka luknja sedaj, ko jih ne bo. RIP.

Ob desetletnici bodo z bandom nastopili tudi nekateri bivši člani, band pa bo igral ves material z najstarejšim vred, tako da je udeležba obvezna za vse, ki so si vedno želeli slišati kak komad iz prastrare kasete, ki smo jo včasih znali na pamet vsi.

Če ste včeraj zamudili Abstinentio in Dakhme v ljubljanskem Rogu, jih imate možnost danes videti v pivški dvorani Čuza. Začelo se bo ob 21h, oba banda pa si lahko poslušate tukaj in tukaj.

Vidite pa jih lahko tudi v ponedeljek 06.07.09 v Kopru. Na mini festivalu Pandamonium, ki ga organizira obalna klapa Panda Banda, bosta oba benda igrala z ameriškimi grind cineafili Graf Orlock in njihovimi besnimi hardcore punk brati, Ghostlimb. Lineup vreden ogleda in vožnje v Koper. Začelo se bo okrog 21h, dogajalo pa se bo na precej zanimivi lokaciji, namreč na glavnem pomolu v Kopru, v neposredni bližini morja. Nekako tako kot v zlatih časih izolskega kluba Shoto, če se ga kdo še spomni. Za bolj natančno lokacijo, si poglejte tale zemljevid, če pa vam tudi po tem ne bo nič jasno pa najbolje da se obrnete na organizatorja.

foto: Redheadwalking

Kot, da ne bi bilo dovolj dobrih koncertov na kupu, kot, da minus na računu ne bi bil dovolj velik, evo še en šok. Dan kasneje, 07.07.09, bodo v zagrebški Močvari zaropotali eni in edini, ekstravagantni kanadski punkiči Fucked Up. Mislim, da jih ni potrebno preveč predstavljati, če bo kdo rešil hardcore punk pred uničenjem, bodo to sigurno Fucked Up. Upam, da se to zgodi že ta torek, na pomoč pri tem drznem cilju pa jim bodo priskočili edini primerni kandidati, to so hrvaški Senata Fox. Za vstop bo treba odšteti 10 eurov, oz. 75 kun.

Morrissey potrebuje manj veselih riffov in več morbidnosti in depresije. Kje so 90ta, ko jih človek potrebuje.(Video je hecen, komad ima par dobrih delov, to je pa tudi to. Všeč mi je uvodna kitarska linija, refren je zanič, male pasje yode so pa zakon. Seveda ima tipson odprt prvi gumbek na srajci, kot vedno.)

Prvi pravi “ofišel” Fucked Up video. Profesionalno posnet in obdelan tako, da lahko prvič vidite Pink Eyesove joške čez cel ekran. Video je drugače iz njihovega 12 urnega maratona, ki so ga norci izvedli konec 2008 in o katerem sem že napisal vrstico ali dve.

Carsko zanimiran video, ki na prvo poslušanje postavi čisto novo pesem Zacha Condona, ki ga vsi raje imenujejo kar Beirut. Vsi smo se bali, da bo nehal ustvarjati glasbo, ampak vsak strah je bil odveč. Sam bi rekel, da mu je pavzica kar dobro dela, saj je pesem v pričujočem videu slišati bolj kot prvi material iz albuma Gulag Orkestar, ki je bil meni osebno bolj zanimiv. Tudi Flying Club Cup je super, ampak sem vseeno pogrešal trubače. Pesem se imenuje La Llorona in bo izdana na prihajajočem EPju March of the Zapotec, ki je bil posnet v Mehiki in kot zanimivost mogoče še to, da je na njem sodeloval 19-članski “band”. To še ni vse, Condon je začel ustvarjati tudi pod psevdonimom Realpeople, ki naj bi plaval v bolj synthpop vodah. Tudi s tem projektom bo kmalu izdal EP, ki se bo imenoval Holland.

Za konec sem hotel objaviti še nov napovednik za prihajajočo Mastodon ploščo, Crack The Skye, vendar se ga ne da vstaviti, tako, da boste za tisto ubogi riff, ki se ga da slišati v videu, morali odklikati na http://www.mastodonrocks.com. Sliši se kot …And Justice For All.

Ceremony so punk band, ki je v parih letih kot nevihta obšel svetovno hardcore punk sceno in za sabo so pustili samo razdejanje in čisto navdušenje. Kaj je tista skrivna začimba, ki deluje tako učinkovito, nam zna ostati skrivnost saj roko na srce, Ceremony niso odprli novih vrat v žanru. Mogoče je ravno enostavna mešanica hardcore hitrosti, power violence agresije in čistega punk duha tisto kar vžge. Peterica je navzven karseda skrivnostna in skromna. Njihova myspace stran je obrezana vseh glavnih modulov, na voljo sta nam le email naslov, uradna spletna stran in par komadov za pokušino. V času, ko je myspace profil najbolj zanesljiv booking agent za večino bandov, je to vsekakor čudna poteza, ampak s tem Ceremony samo pokažejo, da ne jebejo klasičnih puhlic v katere se je ujela večina novih bandov ampak delajo svojo stvar na samosvoj način, po stari poti.

Po dveh 7″ in enem full length albumu so svojo uspešno pot kronali še z drugim velikim albumom Still Nothing Moves You. Če je bil prejšnji full length album Violence Violence zaznamovan z krvavo bolečimi agresivnimi riffi in velikim uporabljanjem besedice fuck v besedilih, potem je Still Nothing Moves You samo še bolj zloben, agresiven ciničen kot prej. Fuck pa pač ne slišimo več tolikokrat.

V 21ih minutah izpljunejo nad nas 15 komadov, med katerimi definitivno najbolj vžgeta prvi Dead Moon California s svojim dolgim introm, ki na koncu useka z odličnim bobnanjem in zakon melodijo, ter četrta He-God – Has Favored Our Undertakings z nepozabnim refrenom “Thunder and lightning protect me from god/I won’t be skull fucked by faith/I am the upside down cross”. Na celi plošči nas band zasipa iz ene z učinkovitimi power violence izbruhi, ki prinesejo vsakemu hitro in gotovo smrt, na drugi strani pa vpletajo veliko počasnih in živčnih delov pri katerih bi najraje s pestjo naredil luknjo v zid. Plata nikoli ne izgubi šusa, nikjer ni nobenega riffa preveč, pesmi so napisane tako, da je poslušalec skozi z mislimi pri stvari, hkrati pa je kombinacija epskih počasnih uvodov in naspidiranih vrhuncev tista prava za podžiganje koncertne atmosfere, kar so tudi dokazali prejšnje leto v Ljubljani, ko so odpihnili streho v Gali Hali.

Ceremony uporabljajo minimalizem tudi pri samem pakiranju gatefold ovitka, na notranji strani najdemo sliko moleskin zvezka, besedila pa so enostavno tiskana na dolg bel list. Sama besedila so sol v juhi, vrh ledene gore, ki ima tako dober okus, ko ga dosežeš in tudi besedila so tista, ki dajo plošči pravi volumen, ko jih na ves glas svojih pljuč kričiš v sobi medtem, ko že desetič zaporedoma poslušaš vrteči se kos plastike. Priporočljivo branje in mali opus, ki že s ciničnim naslovom pove kaj je narobe v današnji punk sceni. Ko drugič slišiš ploščo, že znaš vsa besedila na pamet, tretjič pa že brezglavo kričiš v živo v singalongu. Vsak svojo vrstico besedil odpojeta tudi vokalista skupin Sabertooth Zombie in Blacklisted, Cody Sullivan in George Hirsch.

Enostavna punk etika, odlična cinično-agresivna besedila, prava glasbena kombinacija in odličen nastop v živo, ki si ga vsak zapomne, to so komplimenti, ki si jih želi slišati vsak band. Ceremony vse to vsebujejo. Mogoče je še prekmalu za omenjanje najboljših plat leta ampak leto vse počasi končuje in mislim, da je to ena izmed plošč, ki sem jo največkrat poslušal letos. 21 minut besa, ki se ga zlepa ne naveličaš!

P.S. 7. decembra ’08 se jih bo dalo preveriti v živo v Laškem klubu ŠMOCL kjer bodo nastopili z Never Healed in Final Approach.

Spletni stran Mean Magazine, je objavila svojevrsten tribute bandu, ki bo za vedno ostal zapisan z zlatimi črkami v svete knjige hardcore punka. Kar je zanimivo pri videu je, da pevca  Iana MacKaya upodablja z oskarjem nagrajeni hollywoodski igralec Sir Ben Kingsley, ki je v svoji filmski karieri igral tudi Mojzesa in Gandhija, kar je rahlo ironično saj je tudi MacKaye za mnoge nekakšen Mojzes hardcore scene.

Sam video je posnet precej dobro, edina stvar, ki me je motila je, da se na nekaterih delih vidi, da Kinglsey ni čisto sinhroniziran s besedilom pesmi oz. se vidi, da ne poje. Za 65-letnika se na odru odreže začuda dobro!

Sludge, post metal, avantgardni metal, postrock metal, doom metal – vse to so oznake, ki so jih fani in kritiki nalepili žanru, ki je v zadnjih letih doživel neverjeten razcvet, najbrš tudi z rastjo glasbenih skupnosti s katero se je lahko vsak še tako neznan band predstavil širši javnosti in glede na popularnost postrock žanra, se je med poslušalci hitro prijela mešanica počasnih in epskih metal prvin, ki so bile čedalje bolj mešane s postrockovsko nežnostjo in rahločutnostjo. Bandi so se pojavljali kot gobe po dežju, kar pa je po mojem mnenju občutno vplivalo tudi na kvaliteto samega žanra.

Če so bili Neurosis tisti, ki so ponesli ime v svet, so bili ISIS tisti, ki so ta zvok naredili še bolj priljubljen in ob imenu takih dveh vsesplošno priznanih bandov, si Cult Of Luna vsekakor zaslužijo svoje mesto. Glede na glasbeni repertoar, ki so ga zelo dobro gradili od samih začetkov pa do sedaj, ko so ravno izdali svoj peti album. Začetki so bili precej bolj grobi in temačni kot albumi, ki so sledili, na prvih dveh albumih je bilo komaj kaj vonja po postrocku, z albumom Salvation so začeli svojo bolj eksperimentalno dobo, ko so same pesmi dobile bolj obdelano in premišljeno obliko, v gradnji pesmi je bil velik povdarek na stopnjevanju atmosfere in mislim, da so svoj creme de la creme udejanili v prejšnji plošči, Somewhere Along the Highway, ki je pri meni osebno pustila super vtis, dosegli so vsa pričakovanja, ki sem jih imel in zelo me je zanimalo kaj se bo zgodilo pri naslednjem albumu.

Prav dolgo nam ni bilo treba čakati, v slabih dveh letih so izdali Eternal Kingdom in ga zelo prepričljivo promovirali kot konceptualni album, ki temelji na dnevniku, ki ga je band našel v stari mentalni ustanovi, kjer imajo člani vaje. Dnevnik je skrival zapiske o bolniku, ki se je v bolnišnici zdravil po tem, ko je utopil svojo ženo. Sam je zanikal krivdo in trdil, da so jo umorili pravljični liki iz stare švedske mitologije. Zapiski naj bi bili bolnikov dnevnik v kateri se lik spusti v pravljično deželo polno strašnih in temačnih bitij iz gozda in vsa besedila na albumu temeljijo na tem. Za moje pojme je ravno koncept, ki je povezan tudi z oblikovanjem naslovnice in ovitka vinilke, tista najmočnejša stran albuma.

Za samo glasbo so člani banda že med pisanjem materiala povedali, da bo spet bolj v duhu prvih dveh plošč in, da bo posledično dosti bolj temna in težka kot stil s katerim si je band priboril širšo svetovno prepoznavnost. Meni je bil sicer prejšnji stil všeč, ampak kot ljubitelj težke glasbe sem upal na najboljše vendar sem bil od prvem poslušanju plošče precej razočaran saj sem od temačnega in težkega dobil samo dolgočasno in povprečno. Če bi pisal recenzijo na podlagi prvih parih poslušanj bi bila ocena najbrš precej bolj drugačna. Ko sem album dal skozi malo večkrat, sem rahlo spremenil mnenje, nekatere pesmi so začele delovati tako kot je treba, vsekakor pa nisem bil deležen tistega navdušenega občutka tako kot ob vseh prejšnjih ploščah, ko se mi je zdelo, da band napreduje iz plošče v ploščo in, da so njihove ideje čedalje boljše. Vse kar so posneli na Eternal Kingdom se je dalo slišati že na prejšnjih ploščah, kar seveda ni slabo, ni pa to kar sem pričakoval. Album tako niti slučajno ni prerastel prejšnjega, so pa kot sem že dejal, Cult Of Luna posneli tudi par precej dobrih novih pesmi.

Še najbolj povprečni in nezanimi se mi zdita pesmi na prvi strani plošče, Owlwood in Eternal Kingdom. Owlwood traja slabih 8 minut in v tem času se ne zgodi prav nič posebnega, maširajoči ritem se vleče in vleče, medtem ko bi vse to lahko spravili v pol krajšo pesem. Eternal Kingdom mi je za kanček bolj všeč, vendar ležijo pesmi vredne predvajanja šele na naslednih straneh. Stran B se začne tako s pesmijo Ghost Trail, ki je povsem nekaj drugega od predhodnikov. Počasen doomerski začetek, ki je lepo začinjen s hropečim vokalom se nato razvije v na nek način veselo melodijo, vse se lepo vzepnja in raste, dokler se ne konča spet s počasnim in tegobnim riffom, ki pokoplje vso veselost. Ko že misliš, da je konec pride na vrsto tih in pravljični del, ki vse skupaj samo še nadgradi in je s 12 minutami najdaljša pesem na albumu. Čisto na koncu pesmi pride še najboljša poslastica, ko band ponavlja čistokravni headbangerski riff čedalje hitreje in hitreje dokler se ne razblini v prah od same jakosti. Noro dober komad, kot, da bi se album tukaj šele resnično začel in tukaj band resnično pokaže česa je zmožen. The Lure je instrumentalni premor, nežne kitare in zvok trobente super izpadejo po udarni Ghost Trail in, če povežeš pravljično tematiko albuma in glasbo se ti zazdi kot, da bi bral kakšno fantasy literaturo.

Mire Deep odpre stran C, z elektronskim začetkom naredi prostor za počasno nadaljevanje albuma. Pesem se počasi vzpenja in, ko se odpre tisti nažigaški del na koncu, resnično dobiš občutek, da so mamuti iz besedila oživeli saj ritem spominja na topot kopit po tleh tundre. The Great Migration lepo nadaljuje headbangersko popotovanje skozi čudaško svojo deželo, nekje na sredini se pridružijo še elektronski elementi, vendar pesem postane s ponavljanjem začetnih riffom na koncu malce dolgočasna. Österbotten, je še eden izmed elektronskih premorov, ki traja le dve minute.

Finalna stran D, ponudi tri pesmi, dve dolgi in spet en vmesen krajši premor. Curse je sestavljena iz prelepe začetne melodije podkrepljene z zvokom orgel in nažigaške sredice, ki spet priskrbi nekaj prvovrstnega nažigaškega materiala. Ugin je še zadnji uvod v konec, zvok osamljene kitare v gozdu odmeva ob tabornem ognju, ko se prične Following Betulas, zadnji ep, ki se strne v zares veličastni konec. Pri pesmi je z vokalom sodeloval tudi David Sandström (Refused, Final Exit). Zadnja pesem se čez prvi del vleče z ponavljanjem zaporedja nažigaškega in počasnega, nato se upočasni in, ko ob osamljenem zvoku bobna misliš, da je že konec nenadoma prileti hiter bobnarski ritem, ki vse skupaj zavije v mogočen zaključek podprt z rogom in maršnim vojaškim snare bobnom.

Album glede na vse tarnanje, nikakor ni slab, določene pesmi oz. deli so resnično dobri, mi je pa ravno zato žal, da si band ni vzel več časa in dodelal pesmi, saj se vse skupaj zdi malce prehitro izdano. Cult Of Luna znajo delati dobre pesmi in, ko to pokažejo to pokažejo zares odlično. Žalostno je le to, da so nekatere pesmi resnično dovršene in sestavljene na premišljen način, ki združuje različne kose v super kompozicije, ki res delujejo, medtem ko nekatere pesmi izgledajo kot, da so tam samo za okras, spet druge pa niso tako dobre kot bi lahko bile. Kratki instrumentalni komadi so na pravem mestu, da malo upočasnijo nažigaški ritem v katerem je cela plošča narejena, tudi uporaba elektronike je resnično zanimiva in jim jo štejem v dobro. Vse skupaj gre zelo dobro z besedili in celim konceptom, vsekakor pa upam, da si bodo do naslednjega albuma vzeli čas, ki ga potrebujejo, da izdajo album tako kot je treba in kot so to že dokazali, da znajo v preteklosti.

S klikom na sliko na levi si lahko ogledate večjo različico, precej nenavadne ampak meni kar všečne naslovnice albuma.