Cheese sandwich.

Sludge, post metal, avantgardni metal, postrock metal, doom metal – vse to so oznake, ki so jih fani in kritiki nalepili žanru, ki je v zadnjih letih doživel neverjeten razcvet, najbrš tudi z rastjo glasbenih skupnosti s katero se je lahko vsak še tako neznan band predstavil širši javnosti in glede na popularnost postrock žanra, se je med poslušalci hitro prijela mešanica počasnih in epskih metal prvin, ki so bile čedalje bolj mešane s postrockovsko nežnostjo in rahločutnostjo. Bandi so se pojavljali kot gobe po dežju, kar pa je po mojem mnenju občutno vplivalo tudi na kvaliteto samega žanra.

Če so bili Neurosis tisti, ki so ponesli ime v svet, so bili ISIS tisti, ki so ta zvok naredili še bolj priljubljen in ob imenu takih dveh vsesplošno priznanih bandov, si Cult Of Luna vsekakor zaslužijo svoje mesto. Glede na glasbeni repertoar, ki so ga zelo dobro gradili od samih začetkov pa do sedaj, ko so ravno izdali svoj peti album. Začetki so bili precej bolj grobi in temačni kot albumi, ki so sledili, na prvih dveh albumih je bilo komaj kaj vonja po postrocku, z albumom Salvation so začeli svojo bolj eksperimentalno dobo, ko so same pesmi dobile bolj obdelano in premišljeno obliko, v gradnji pesmi je bil velik povdarek na stopnjevanju atmosfere in mislim, da so svoj creme de la creme udejanili v prejšnji plošči, Somewhere Along the Highway, ki je pri meni osebno pustila super vtis, dosegli so vsa pričakovanja, ki sem jih imel in zelo me je zanimalo kaj se bo zgodilo pri naslednjem albumu.

Prav dolgo nam ni bilo treba čakati, v slabih dveh letih so izdali Eternal Kingdom in ga zelo prepričljivo promovirali kot konceptualni album, ki temelji na dnevniku, ki ga je band našel v stari mentalni ustanovi, kjer imajo člani vaje. Dnevnik je skrival zapiske o bolniku, ki se je v bolnišnici zdravil po tem, ko je utopil svojo ženo. Sam je zanikal krivdo in trdil, da so jo umorili pravljični liki iz stare švedske mitologije. Zapiski naj bi bili bolnikov dnevnik v kateri se lik spusti v pravljično deželo polno strašnih in temačnih bitij iz gozda in vsa besedila na albumu temeljijo na tem. Za moje pojme je ravno koncept, ki je povezan tudi z oblikovanjem naslovnice in ovitka vinilke, tista najmočnejša stran albuma.

Za samo glasbo so člani banda že med pisanjem materiala povedali, da bo spet bolj v duhu prvih dveh plošč in, da bo posledično dosti bolj temna in težka kot stil s katerim si je band priboril širšo svetovno prepoznavnost. Meni je bil sicer prejšnji stil všeč, ampak kot ljubitelj težke glasbe sem upal na najboljše vendar sem bil od prvem poslušanju plošče precej razočaran saj sem od temačnega in težkega dobil samo dolgočasno in povprečno. Če bi pisal recenzijo na podlagi prvih parih poslušanj bi bila ocena najbrš precej bolj drugačna. Ko sem album dal skozi malo večkrat, sem rahlo spremenil mnenje, nekatere pesmi so začele delovati tako kot je treba, vsekakor pa nisem bil deležen tistega navdušenega občutka tako kot ob vseh prejšnjih ploščah, ko se mi je zdelo, da band napreduje iz plošče v ploščo in, da so njihove ideje čedalje boljše. Vse kar so posneli na Eternal Kingdom se je dalo slišati že na prejšnjih ploščah, kar seveda ni slabo, ni pa to kar sem pričakoval. Album tako niti slučajno ni prerastel prejšnjega, so pa kot sem že dejal, Cult Of Luna posneli tudi par precej dobrih novih pesmi.

Še najbolj povprečni in nezanimi se mi zdita pesmi na prvi strani plošče, Owlwood in Eternal Kingdom. Owlwood traja slabih 8 minut in v tem času se ne zgodi prav nič posebnega, maširajoči ritem se vleče in vleče, medtem ko bi vse to lahko spravili v pol krajšo pesem. Eternal Kingdom mi je za kanček bolj všeč, vendar ležijo pesmi vredne predvajanja šele na naslednih straneh. Stran B se začne tako s pesmijo Ghost Trail, ki je povsem nekaj drugega od predhodnikov. Počasen doomerski začetek, ki je lepo začinjen s hropečim vokalom se nato razvije v na nek način veselo melodijo, vse se lepo vzepnja in raste, dokler se ne konča spet s počasnim in tegobnim riffom, ki pokoplje vso veselost. Ko že misliš, da je konec pride na vrsto tih in pravljični del, ki vse skupaj samo še nadgradi in je s 12 minutami najdaljša pesem na albumu. Čisto na koncu pesmi pride še najboljša poslastica, ko band ponavlja čistokravni headbangerski riff čedalje hitreje in hitreje dokler se ne razblini v prah od same jakosti. Noro dober komad, kot, da bi se album tukaj šele resnično začel in tukaj band resnično pokaže česa je zmožen. The Lure je instrumentalni premor, nežne kitare in zvok trobente super izpadejo po udarni Ghost Trail in, če povežeš pravljično tematiko albuma in glasbo se ti zazdi kot, da bi bral kakšno fantasy literaturo.

Mire Deep odpre stran C, z elektronskim začetkom naredi prostor za počasno nadaljevanje albuma. Pesem se počasi vzpenja in, ko se odpre tisti nažigaški del na koncu, resnično dobiš občutek, da so mamuti iz besedila oživeli saj ritem spominja na topot kopit po tleh tundre. The Great Migration lepo nadaljuje headbangersko popotovanje skozi čudaško svojo deželo, nekje na sredini se pridružijo še elektronski elementi, vendar pesem postane s ponavljanjem začetnih riffom na koncu malce dolgočasna. Österbotten, je še eden izmed elektronskih premorov, ki traja le dve minute.

Finalna stran D, ponudi tri pesmi, dve dolgi in spet en vmesen krajši premor. Curse je sestavljena iz prelepe začetne melodije podkrepljene z zvokom orgel in nažigaške sredice, ki spet priskrbi nekaj prvovrstnega nažigaškega materiala. Ugin je še zadnji uvod v konec, zvok osamljene kitare v gozdu odmeva ob tabornem ognju, ko se prične Following Betulas, zadnji ep, ki se strne v zares veličastni konec. Pri pesmi je z vokalom sodeloval tudi David Sandström (Refused, Final Exit). Zadnja pesem se čez prvi del vleče z ponavljanjem zaporedja nažigaškega in počasnega, nato se upočasni in, ko ob osamljenem zvoku bobna misliš, da je že konec nenadoma prileti hiter bobnarski ritem, ki vse skupaj zavije v mogočen zaključek podprt z rogom in maršnim vojaškim snare bobnom.

Album glede na vse tarnanje, nikakor ni slab, določene pesmi oz. deli so resnično dobri, mi je pa ravno zato žal, da si band ni vzel več časa in dodelal pesmi, saj se vse skupaj zdi malce prehitro izdano. Cult Of Luna znajo delati dobre pesmi in, ko to pokažejo to pokažejo zares odlično. Žalostno je le to, da so nekatere pesmi resnično dovršene in sestavljene na premišljen način, ki združuje različne kose v super kompozicije, ki res delujejo, medtem ko nekatere pesmi izgledajo kot, da so tam samo za okras, spet druge pa niso tako dobre kot bi lahko bile. Kratki instrumentalni komadi so na pravem mestu, da malo upočasnijo nažigaški ritem v katerem je cela plošča narejena, tudi uporaba elektronike je resnično zanimiva in jim jo štejem v dobro. Vse skupaj gre zelo dobro z besedili in celim konceptom, vsekakor pa upam, da si bodo do naslednjega albuma vzeli čas, ki ga potrebujejo, da izdajo album tako kot je treba in kot so to že dokazali, da znajo v preteklosti.

Tukaj pa si lahko še vedno preberete, kdaj bo Eternal Kingdom na voljo in kje se bodo Cult Of Luna ustavili najbližje nam na prihajajoči evropski turneji.

“There’s a strange story behind the album and how we came up with the title. For the last couple of years we’ve been rehearsing in what is actually an old mental institution about 45 mins outside town – it was a mental institution in the 1920′s – and when we cleaned out our rehearsal room we found all these boxes with junk in, that seemed like they had been forgotten for a long time. Everything from medical journals to paintings by patients and things the patients had done. And we also found a journal entitled “Tales from the Eternal Kingdom”, complete with pictures and poems and words, that a patient named Holger Nilsson had written at the time”

Holger Nilsson we since found out was a guy that was sentenced for his wife’s murder and was incarcerated for life. The notebook shows that it was a really interesting world he was living in – we’re not claiming to be psychiatrists or anything like that and able to make a good diagnosis of his mental state, but it’s clear to us that he was not living in our world. So basically the whole album “Eternal Kingdom” takes us through his disturbed world from his perspective and mind, as recounted in the journal.

The whole story started off by him blaming her death on this gypsy-like man that he met on the road home to his village, Yttre Akulla.

It seems like he drowned his wife in the creek just outside of Yttre Akulla. It was obviously a very tragic event. His wife was in labour having a baby, and he had to run to neighbouring village Bygeda to get a doctor. On the way to Bygeda he met this gypsy character, and he asked him to look after his wife whilst he ran to the village for a doctor – he was only away a short time, but when he returned to her, the baby was stillborn and his wife was in really bad shape, upset about losing the child, and she died in the creek shortly afterwards. The gypsy had disappeared.

Holger believes she was killed by the Necken. In Old Swedish folk tales there is a creature called the Necken who it is believed was Satan. The Necken plays on his fiddle and lures women to their doom, like the sirens in Greek mythology tricking sailors to their death.

During the night he sees a bright light in the forest and he starts walking towards it, sneaking through the bushes, all around the fire he sees these different animals and animal-hybrids – Kumans (half-man, half-bear). It later turns out that these are the ‘evil’ animals. They are dancing around faster and faster and faster, and in the middle of the ring he sees the gypsy – as they make eye contact, the gypsy transforms into an owl/man hybrid – this Owlman is known as Ugin, the Owl King. The Owl starts to scream, which causes the animals to give chase to Holger – so he runs away back to his house.

The next morning there’s a knock at the door, and he’s very nervous but it’s one of the “good” animals. He gets taken to the good animals that are led by the Capercally. They have some secret information. The Capercally King tells him about this wood, this forest and the schism between the good and evil animals, and the Owl King Ugin that governs this whole evil land. The good animals had some information from a spy that will give them an advantage against the evil creatures. The good animals are not fighting creatures, but they get this information that they have a good chance to attack Ugin. So they all go and fight, but the information is false and they’re surrounded and captured, so the story ends up that Holger gets sent to a dungeon in a mountain. Our interpretation is that this dungeon he’s sent to is his view of his incarceration.

When as a band, you unexpectedly find something like this it’s not a question of IF you’re going to do something about it. It’s an epiphany, it had to be the album concept, though it was very challenging to make the album’s music re-tell the story in the journal– not just lyrics, but also the music to match such an intriguing idea and concept.

Nov album se bo imenoval Eternal Kingdom in naj bi bil po mnenju banda dosti bolj temačen in težak kot material na prejšnji plošči Somewhere Along The Highway. Ali to pomeni vrnitev h težjim zvokom, ki so jih prakticirali predvsem na prvih izdajah, niso povedali, je pa nova plašča brez dvoma ena izmed najbolj zanimivih prihajajočih izdaj na mojem spisku.

Tudi sam ovitek se mi zdi zelo stilsko dovršen in dobro opiše glasbeno identiteto banda. S klikom na sliko levo si lahko ogledate večjo različico.

Band je za promocijo nove plošče napovedal tudi evropsko turnejo. V 15 dnevih bodo dali skozi pot čez Nemčijo, Anglijo Avstrijo, Poljsko, Češko, Francijo, nam najbližje pa bodo 25. junija na Dunaju. Za potek celotne turneje pa klik na spodnji link.

17/06 Berlin, Germany @ Magnet
18/06 Warsaw, Poland @ Progesja
19/06 Wroclaw, Poland @ Firlej
20/06 Chemnitz, Germany @ AJZ Chemnitz
21/06 Trier, Germany @ The Ultimate Summerblast Festival
22/06 Brittany, France @ Hellfest
24/06 Munchen, Germany @ Feierwerk e.V.
25/06 Wien, Austria @ Arena Vienna
26/06 Prague, Czech Republic @ RockCafe
27/06 Marburg, Germany @ KFZ
28/06 Leeds, UK @ Ghostfest
29/06 Birmingham, UK @ Carling Academy
30/06 Brighton, UK @ Brighton Barfly Club
01/07 London, UK @ SCALA
03/07 Hamburg, Germany @ Hafenklang

Na plošči bo 15 pesmi, tracklist lahko najdete tukaj, na myspacu pa se da že poslušati pesem Brand New Game, ki zaenkrat zveni bolj pop punkersko kot smo bili vajeni iz zadnjega albuma. Ali pa bo tak tudi cel album bomo slišali kmalu.

Na albumu naj bi bilo osem pesmi, ki naj bi šle naprej po poti, ki so jo začrtali z zadnjim albumom Somewhere Along The Highway. Naslov nove plošče sicer še ni določen, izšla pa naj bi junija 2008 za založbo Earache Records.